»Bili smo prestrašeni in obupani!«
Avgusta je minilo že 73 let od enega najhujših zločinskih dejanj nacističnega okupatorja, ki so se med drugo svetovno vojno zgodila pri nas. V prostorih I. osnovne šole v Celju so Nemci 645 otrok iz zavednih slovenskih družin iz Štajerske in Gorenjske na silo ločili od njihovih staršev in jih odpeljal v avstrijska in nemška taborišča, da bi jih prevzgojili in ponemčili. Mnogi so takrat zadnjič videli svoje mame, ko so se vrnili domov, pa so našli samo izropane ali požgane domove.
»Mamo je zlomilo, ko so Nemci prišli k nam domov in nam rekli, da moramo z njimi. Samo sedela je in jokala, zato je prihitela soseda in nam pomagala, da smo se oblekli. Najmlajšega, ki je bil star leto dni, je krčevito stiskala k sebi, potem pa smo odšli. Prvo noč smo prespali v šolski telovadnici. Ko smo se zjutraj zbudili, mame ni bilo več, ker so jo med tem časom že odpeljali v Auschwitz,« nam je pripovedovala Glušičeva. Leta 1945 se je, tako kot njeni bratje in sestre, vrnila na domačijo v Šmihel. Upanje, da bodo po prestani kalvariji normalno zaživeli, je ugasnilo takoj, ko so zagledali hišo. Bila je namreč v obupnem stanju. Če jim takrat ne bi pomagali sosedje, ne ve, kako bi sploh preživeli. Eni so jim dali kruh, drugi mast, tretji pa kokoš. Sčasoma so se postavili na noge in se osamosvojili.
Gospa Štefka se je poročila in rodila sedem otrok. A že po desetih letih družinskega življenja se je znova znaša pred hudo preizkušnjo. Mož se je smrtno ponesrečil med delom v gozdu in z nepreskrbljenimi otroki je ostala sama. A tudi temu grenkemu preobratu je bila kos. »Veliko hudega sem že preživela, ampak zdaj mi je lepo. Sem upokojena in vsi me imajo radi,« pravi z nasmehom na obrazu.
Da na svetu ni hujšega, kot če materi na silo odvzamejo otroke, je prepričana tudi Anka Zidarn. »Mame so z jokom preglasile težke kamione, ki so se pripeljali, da otroke odpeljejo v taborišča. To je bilo strašno. Kdor tega ni doživel, si ne more niti predstavljati, kako zelo smo bili prestrašeni in obupani,« pravi Zidarnova, ki pa je imela srečo in je lahko svojo mamo pozneje spet objela. Ta je imela namreč izjemno srečo, saj je preživela medicinske poskuse v taborišču. »Tam je bila neka medicinska sestra, ki ji je prišepnila na uho, naj termometra ne drži dobro pod pazduho. Na srečo jo je ubogala. Ker so Nemci mislili, da nima vročine, so jo pustili pri miru. Druge, ki so bile zaradi poskusov bolne, so poslali v krematorij,« je dodala.
O grozotah ljudje niso vedeli nič
Preživeli taboriščniki so se povezali v Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok, ki ga že dolga leta vodi Janez Žmavc. Do osamosvojitve Slovenije so se zaman bojevali za odškodnino, nova država pa jim je sčasoma le priznala številne pravice, ki so jim olajšale življenje. Za vsak mesec, ki so ga preživeli v taborišču, so dobili odškodnino in priznano pokojninsko dobo, prejemajo pa tudi nekaj čez sto evrov mesečne rente. Država jim je priznala dopolnilno zdravstveno zavarovanje in možnosti koriščenja zdravilišč iz zdravstvenih razlogov, ni pa jim uspelo dobiti odškodnine za gmotno škodo na uničenih in požganih domovih.
Še vedno si člani društva prizadevajo, da bi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti društvu podelilo status, da deluje v javno dobro. Če bi jim to uspelo, bi se lahko nadejali državne finančne pomoči pri izvajanju različnih aktivnosti. Teh pa že zdaj ni malo. V času od lanskega srečanja so denimo na njihovo pobudo v treh nemških taboriščih postavili spominska obeležja, ki ljudi opominjajo, da se ta strahoten zločin ne sme pozabiti, pa tudi nikoli več ponoviti. Lani so med drugim s finančno pomočjo filmskega sklada Slovenije in svojih članov posneli 93-minutni celovečerni dokumentarni film, ki so ga predvajali v tridesetih krajih po Sloveniji. »V skoraj polovici krajih so mi ljudje po ogledu filma rekli, da marsičesa niso vedeli. To je zgodovina, ki je bila dolgo časa zamolčana, in očitno je nekomu pogodu, da tako ostane,« je kritičen Žmavc.
