Da, dirkanje je nevarno, ker je povezano s hitrostjo, človek ni bil narejen za 250 km/h in več, tudi ob vsej tehniki velikokrat ostaja najšibkejši člen, in tega se najbolj zavedajo tisti, ki so s tem športom povezani. Vsi, ki tekmujejo, ki dirkajo, na kolesih, smučeh, s kakršnim koli pripomočkom ali orodjem.
Pokojni zdravnik formule 1 Sid Watkins, ki je videl marsikaj in se vneto zavzemal za izboljšanje zdravniške oskrbe na dirkah, je nekoč dejal: »Dirkači formule 1 so shizofreniki. Govorijo o varnosti in najbolj uživajo na najnevarnejših dirkališčih in ob najbolj vratolomnih hitrostih.«
Po eni strani namreč postajajo dirkalniki vedno varnejši, steze vedno bolj zaščitene, z ogromnimi izletnimi conami in zaščitnimi ogradami, kar pa »ubija« veselje do gledanja. In zato dirkači, drug za drugim, pojejo hvalnice stezam, ob katerih se je standard varnosti ustavil nekje sredi osemdesetih ali devetdesetih let. Monako, kjer je samo vprašanje časa, kdaj bo kateri od dirkačev z dirkalnikom preskočil ogrado in priletel na prepolne tribune, ki so od steze oddaljene le nekaj metrov, prek Spaja, kjer Eau Rouge še vedno ločuje zrno od plev, do Suzuke. Dirkališče, ki je nastalo kot zamisel Nizozemca Johna Hugenholtza, je prav tako videlo že veliko žalostnih dirkaških trenutkov, nazadnje lansko leto, ko je Jules Bianchi nesrečno končal pod delovnim strojem za premikanje pokvarjenih ali poškodovanih dirkalnikov. Spomini so bili še kako sveži, ko se je letos karavana formule 1 ustavila na tem koncu, pa vendar ga ni bilo dirkača, ki ne bi Suzuke vključil med »naj naj dirkališča«.
