Ahmad Taleb je eden od več sto sirskih beguncev, ki so na cilj svoje poti prišli, ko so na Arktiki s kolesom prečkali rusko-norveško mejo. »Pogledal sem na zemljevid in se odločil za to pot,« je za Yahoo news povedal 25-letni Taleb v azilnem domu v Oslu, kamor prosilce za azil pošljejo, ko pridejo čez mejo, čeprav na daljnem severu. Norveški mejni policisti trdijo, da je od začetka leta na tak način, torej skozi Arktiko, na Norveško prišlo že več kot 200 prosilcev za azil, velika večina jih je zbežala iz vojnih razmer v Siriji. Zanje bi moral biti ta uspešen podvig toliko večji, ker ima Norveška najvišji življenjski standard v Evropi. Poleg tega lahko iz te države potujejo po skoraj vsej Evropi, torej tudi na Švedsko in v Nemčijo, ki sta za begunce najbolj zaželeni državi. Norveška je namreč del schengenskega območja, čeprav ni v Evropski uniji.
Niti nespametno niti (pre)drago potovanje
Potovanje sirskih beguncev v Evropo tako naokoli, skozi Rusijo in Norveško, ni tako nespametno in niti ne tako drago, kot se zdi na prvi pogled. Na tak način se namreč izognejo nevarni plovbi po Sredozemskem morju, v katerem je utonilo že na tisoče beguncev, letos kar 2850. Poleg tega je pogosto ceneje leteti z letalom iz Istanbula v Moskvo kot pa plačati tihotapcem ljudi tisoč ali dva tisoč evrov za prevoz na barkači ali gumijastem čolnu.
»Ta pot je hitrejša in varnejša,« pravi Taleb, sirski Kurd, ki je v začetku septembra zapustil Kobane, mesto, ki je bilo do junija prizorišče srditih spopadov med Kurdi in Islamsko državo. Do ideje za potovanje je prišel po pogovoru z ljudmi na facebooku. Z vizumom za Rusijo ni imel težav, saj imata Damask in Moskva že vrsto desetletij odlične odnose.
Najprej je moral priti v Istanbul, od koder je kot drugi begunci, ki so se odločili za to pot, letel do Moskve, nato je z vlakom potoval do Murmanska, ruskega pristanišča na Arktiki, pomembnega zlasti med drugo svetovno vojno, kamor so ameriške in britanske ladje vozile vojaški in drugi material za Rdečo armado. Iz Murmanska se je nato peljal z avtobusom do mesteca Nikel, ki je samo še 20 kilometrov oddaljeno od Norveške. V Niklu je kupil kolo in kot vsi drugi begunci je moral zanj odšteti veliko preveč denarja.
Pešci ne smejo prečkati meje, kolesarji jo lahko
Zakaj se torej vsi begunci na to pot iz Nikla do Norveške odpravljajo z dragim kolesom in ne peš ali s taksijem? Gre za to, da Rusi pešcem ne dovolijo prečkati meje, čez lahko gredo le vozila, mednje pa po ruskih zakonskih določilih sodi tudi kolo. Z avtomobilom beguncev nihče ne pobere, saj norveški mejni policisti z visokimi globami kaznujejo tiste, ki bi jih peljali, ker je to po njihovih zakonih trgovina z ljudmi. Skratka, na povsem zakonit način lahko begunci prečkajo mejo le s kolesom.
V mestecu Kirkenes, ki je na Norveškem najbliže meji z Rusijo, je policija nedavno našla na kupu 65 skoraj novih koles, s katerimi zdaj ne ve, kaj storiti. Njihovi kratkotrajni lastniki so medtem že v Oslu, kamor so jih oblasti poslale z letalom. Tam bodo počakali na odgovor na prošnjo za azil.
Veliko sirskih beguncev je prečkalo norveško-rusko mejo med Niklom in Kirkenesom zlasti v zadnjih treh mesecih, torej poleti, tako da jih na Arktiki ni preveč zeblo. Posamezni pa so šli čez tudi pozimi, ko so temperature padle precej pod ničlo in je bil na cestah sneg. Sirski begunci trdijo, da jih je pot iz Sirije skozi Arktiko na Norveško stala od 3000 do 4000 evrov. »To ni veliko v primerjavi s tistim, kar begunci plačajo tihotapcem, kadar hočejo iti po običajnih poteh,« pravi Solveig Skogstad iz norveške humanitarne organizacije NOAS, ki pomaga prosilcem za azil. »Nekateri plačajo več, da pridejo v Evropo na nezakonit način, medtem ko ta pot ni niti nezakonita niti nevarna.«
