Plačal je vnaprej, dober znak. A potem se je začelo. Že po nekaj dneh se je zamašil odtok. Kdo je bil kriv, njegov razkuhan riž ali moja usedlina kave, ki sem jo vztrajno odlival v WC? Pustimo... Družno sva se lotila mučnega, a ne preveč uspešnega odmaševanja. Skoraj histerično umikanje umazaniji in čistilom mu je prislužilo vzdevek Monk. Ki se je več kot potrdil, ko se je tip sredi noči lotil kopalnice. Ni prenesel, da sva v kopalnici pomila vedro in oprala krpe, umazane od odmaševanja stranišča. Naslednji je nastradal palični mešalnik. V redu, bil je že v slabem stanju, sem se tolažil. A mrtva roža in mokra stena v moji sobi zaradi njegovega tuširanja sta bila prehud omen, da bi še lahko spregledal vzorec. To bo zanimivo, sem si mislil. Takrat mi je bilo še smešno.
Mi lahko posodiš kolo, računalnik, dvajset evrov? Lahko opravim en klic s tvojega telefona? Tip je bil res ves čas na telefonu, e-mailih, po uradih, pisarnah... Zdaj je urejal na socialni, potem brezplačni računalnik, hodil po ministrstvih in upravnih enotah, imel še hkrati socialno stanovanje in stalno bivališče na tretjem naslovu... Ko sta se mu končno odprli opciji za službo, je padel na tračnicah in si zlomil roko. Nezavarovan, seveda, se je znašel prepuščen na nemilost agentu, ki ga je gladko nategnil in mu prodal zavarovanje, ki je začelo veljati šele čez tri mesece. Birokratski sistem ga je dokončno prežvečil in izpljunil. Kaj torej z roko, z mavcem, to ja stane nekaj sto evrov? A nekako se je še izmazal, s prepričevanjem zdravnikov in sester, improvizacijo, kaj jaz vem.
Čisto mimogrede mu je uspela največja mojstrovina: moj star prenosnik, katerega edina vrednost so bili podatki na njem, je vrgel na tla tako, da je poškodoval zgolj in samo trdi disk in tako onemogočil dostop do njih. Cena popravila: vsaj 300, 400 evrov. Takrat se mi je malo stemnilo. Urok je dokončno prešel name in na stanovanje in začel me je vleči zraven v spiralo nesreče.
Bom že uredil, ne skrbi: zapuščinska, nakup in prodaja neke zemlje... Hej, kredit bom dobil, da ti lahko računalnik popravim in plačam najemnino, samo nekaj deset evrov še rabim za predujem. Aha. Sledil je le še klic, da so mu pobrali vso socialno in moj denar, za kredit na črno pa ga seveda na veliko naplahtali. In da se je že izselil, samo ključ mi še mora poslati. Vse bo vrnil, ko bo uredil.
Lahko človek tako zaigra, si vse to izmisli, se mu sploh da za tako majhno vsoto? Nisem več prepričan, da ne, sem pa prepričan o cimrovem uroku. Šele zdaj, ko so zamenjali medtem počeno cev v steni in ko ni bilo več žrtev med rožicami, se mi zdi, da je začel malo popuščati.
