»Tradicijo je treba spoštovati, a jo je obenem treba tudi nadgrajevati – v nasprotnem primeru bo izumrla,« je prepričana ljubiteljska klekljarica Afrodita Heber Kljun. Zato tudi mladi, ki se lotijo tega ročnega dela, ves čas iščejo nove načine, na katere lahko uporabijo izdelke. »Današnji način življenja pogosto nima veliko skupnega s čipkastimi prtički,« ponazarja in dodaja, da mladi iz čipk danes najraje ustvarjajo nakit.
Vsega so krivi dedki in babice
Novo vrednost v stari tradiciji je odkrila tudi Katarina Spacal, ki na dedkove ročne statve tke rute, šale, pokrivala. Statve, ki si jih je dedek, ko je šel v pokoj, kupil, a jih ni nikoli sestavil do konca, je niso posebno zanimale. Tako je bilo vse do študija oblikovanja, med katerim je tkanje pobliže spoznala in ga vzljubila. »Ko je babica to videla, mi je podarila dedkove statve.« Sprva je nanje tkala ljubiteljsko, danes se ukvarja zgolj s tem, čeprav je delo zamudno. Potem ko ves dan pripravlja prejo za tkanje, mora na primer tkati še dan ali dva, da iz nje nastane šal.
Socialni pedagoginji Martini Vrabec pa znanje šivanja, ki ga je pridobila od babice, pride prav pri poučevanju otrok s posebnimi potrebami. Pred nekaj leti sta s sodelavko začutili pomanjkanje didaktičnih pripomočkov, ki bi jih lahko uporabili. Ustvarili sta jih kar sami. Za črva, igračo, ki pomaga pri učenju poštevanke, sta si prislužili celo nagrado za inovativno učenje. »Predvsem za otroke s težavami je pomembno, da jih pripomočki spodbujajo k dejavnosti, saj si zaradi tega snov bolj zapomnijo in za dlje časa, kot če bi jo zgolj brali iz knjig.«
Posmoduljo so rešili pred pozabo
»Vsak ročno izdelan izdelek nosi svojo zgodbo,« pravi Sandra Baranja, soorganizatorke prvega festivala ročnih del, ki poteka na Bledu. V njem želijo organizatorji na enem mestu združiti vse, ki ustvarjajo, v delavnicah pa se bodo vse do nedelje od njih lahko učili tudi obiskovalci. Ti pa se na Bledu ta konec tedna lahko v otroške spomine vrnejo tudi prek skorajda pozabljene jedi – posmodulje, ki jo člani turističnega društva Bled pripravljajo zgolj na posebnih prireditvah.
Tradicionalno jed, ki jo pod različnimi imeni poznajo tudi drugod po Gorenjskem, je pred pozabo povsem po naključju rešil domačin Miran Lavrič. Ko je šel v pokoj, je za turistično društvo, v katerem je dejaven, izdelal prenosno krušno peč. »Večkrat sem jo videl na izletih v tujini, navodila pa sem poiskal na spletu,« pravi. Ko je bila peč gotova, so ga spomini odnesli v otroštvo – k posmodulji. »Mama in babica sta jo otrokom pripravili iz ostanka testa ob peki kruha. Hlebček testa sta razvaljali na tanko, ga na hitro spekli v sprednjem delu krušne peči in ga premazali s kislo smetano, zelišči, zaseko ali drugim namazom. To je bil naš najljubši zajtrk,« se spominja.
Ko so jo člani turističnega društva pred nekaj leti prvič ponudili na stojnici, so bili nad njeno nenadno priljubljenostjo presenečeni, pripoveduje predsednica društva Jana Špec. A da bi tradicionalna jed dobila podoben status kot blejska kremšnita, ki jo je možno na Bledu naročili skorajda v vseh lokalih, po besedah tajnice društva Vanje Piber ni pričakovati. Priprava namreč zahteva veliko ročnega dela, natančnosti in potrpežljivosti. Se pa zato jed vse pogosteje znajde na mizah domačinov, ki imajo doma krušne peči. »Posmoduljo doma spečemo prav tako pogosto kot kruh in pico,« se pohvali Lavrič.
