Prej omenjeni bralec lahko dolgo živi v prepričanju, da se tokrat vdaja zgodbi o nesrečnem umiranju ostarele varuške gospe A., z ljubkovalnim vzdevkom Babette, ki je v mladi družini več let skrbela za malega Emanueleja. Babette je pravzaprav bdela nad vsem – nad željami petintridesetletnega glavnega protagonista, nad potrebami njegove žene Nore, nad njunim gospodinjstvom ter, kot se izkaže na koncu, celo nad njunim zakonom. Emanueleja je tolažila bolj nežno, kot sta to znala njegova sicer ljubeča, a s poklicnim uspehom obremenjena starša, v trgovino je skočila, še preden se je kdo spomnil na prazen hladilnik, celo njena pečenka je požela več odobravanja (in zavisti) kot pečenka Norine matere. No, do prejšnjega božiča, gospa A. je namreč umrla. A mladi trije so se pomembnosti vloge, ki jo je imela Babette za ubranost njihove družine, zavedeli šele, ko jim je zaradi raka zaprla nekoč neusahljivo pipico ljubezni. Posledice so blizu katastrofičnim, napetost še poveča sprememba pripovedne perspektive, ko se retrospektivni preteklik nenadoma prevesi v dramatični sedanjik: »Nora se izgublja v gori opravil, Emanuele skuša zadušiti žalost v sebi in jaz se prepuščam sanjarijam psihične nestabilnosti. Neizkušena družina je včasih tudi to: strnjena galaksija egocentrizma, ki ji preti, da se bo sesedla sama vase.« In prav to se zgodi.
Skozi pozorno, ne vedno vzorno zrelo, a redko videno milo pripovedovalčevo poročanje o izgubi Babette vse pogosteje pronicajo opozorilni znaki o odtujenosti mladega para, ki jo nehote katalizira prav varuškina odsotnost. Tako kot za rakom trpi Babettino telo, začne bolezen razjedati njun odnos, ki pa k sreči ne trpi zaradi ujetosti v razpadajoče tradicionalistične oklepe družbenih vlog spola, temveč zaradi karakternih razlik – čeprav je on poklicni fizik in mrzlični logik, ona pa »eterično neurejena«, je v tem romanu on nevrotični nespečnež, ki hodi k terapevtu, ona pa mirna omahljivka. A tudi na njun potencialni razhod se je treba, kot na vse prelomne situacije v romanu, ozreti s pozicij treh različnih generacij: Emanuelejeve, ki komaj spoznava, da se ljudje odtujijo in za vedno odidejo; junakove in Norine, ki se proti bolečini medsebojne odtujenosti pravkar borita; in Babettine, ki jo je življenje naučilo, da je vredno krčevito vztrajati pri ljubezni. Giordano je premalo patetičen in preveč humoren, da bi kdaj podvomili o verodostojnosti pripovedi ali se zalotili pri dolgočasenju.
