Tokrat je prek tehnikalij trhlost proračuna skušal zmanjšati aktualni finančni minister Dušan Mramor. Prvi poskus, da bi »pokril« 310-milijonsko luknjo v proračunu, mu sicer ni uspel, saj je naletel na velik odpor sindikatov, ki ne pristajajo na podaljšanje veljavnosti varčevalnih ukrepov, ki bi odhodke proračuna znižali za omenjeno vsoto.

Predlog proračuna je tako sicer formalno usklajen med vladnimi resorji in v koaliciji, realen pa ni, saj predvideva porabo, za katero dejansko ni osnove. Če ne bo šlo drugače, bo brezkompromisni Mramor teh tristo milijonov poskusil »privarčevati« kar s posebnim interventnim zakonom. A četudi ga spravi skozi koalicijsko kolesje (vprašanje sicer je, kako bodo ob tem odreagirali sindikati), bodo proračunski dokumenti Cerarjeve vlade še vedno neprepričljivi. Razlogov je več, med drugim (pre)optimistična napoved gospodarske rasti in prihodkov od davka na dodano vrednost. Prav tako je koalicija še daleč od soglasja o tem, kakšna naj bi bila davčna reforma, ki jo pričakuje gospodarstvo.

Najprej glede gospodarske rasti. Res je sicer, da je razpoloženje med gospodarstveniki nekoliko bolj optimistično, da so pozitivni tudi kazalniki na trgu dela ter da je bančni sistem (ob neupoštevanju nevarnosti, ki jo pomenijo zadolžena mala in srednja podjetja) saniran. Drži tudi, da se je dobiček slovenskih podjetij od leta 2013 povečal kar trikratno, a dejstvo je, da je še vedno na ravni leta 2002. Enako velja za BDP, ki raste že 22 mesecev zapored, še vedno pa je za šest odstotkov nižji kot pred krizo. Glede na države srednje Evrope smo tudi na repu donosnosti. Nižjo donosnost kapitala od Slovenije je lani imela le Hrvaška, prva po donosnosti je Češka... Slovenski izvoz, na katerem temelji večina gospodarske rasti, je v dobri formi, a se hkrati na mednarodnih trgih pojavljajo različna tveganja. Kot je dejal te dni eden od gospodarstvenikov: samo en večji nihaj nas lahko pahne v številke, s katerimi se ne želimo soočiti. In res je tudi, da domača potrošnja oživlja, a je še vedno (pre)šibka.

V teh razmerah je slišati opozorila, da so vladne napovedi gospodarske rasti, na kateri temeljijo ocene prihodkov proračuna, preveč optimistične. Če so se vladni makroekonomisti, ki zdaj napovedujejo vsaj štiri zaporedna leta rasti, ušteli, se to tako in tako ne bo zgodilo prvič. Temu, da ekonomski modeli lahko odpovedo, smo bili namreč priča že pred leti. »Pomota« je v letih 2008 do 2010 znašala skoraj sedem milijard evrov: za toliko je bil namreč BDP nižji od napovedanega. Tako kot se zdijo (tudi zdaj) trhle napovedi gospodarske rasti, so takšne, kot rečeno, tudi ocene prilivov od davka na dodano vrednost, glavnega davčnega priliva državne blagajne, ki naj bi ga bilo v prihodnjem letu za 135 milijonov več. Skupaj pa ga je načrtovanega več, kot se ga je v državno blagajno nateklo v času najvišje konjunkture. Tudi to zbuja številne dvome o realnosti proračunskih dokumentov, pod katere se je podpisal minister za finance.

Dobra novica je nedvomno napovedana davčna reforma, ki naj bi razbremenila stroške dela in zvišala neto plače. Manjši davčni izplen bi minister nadomestil z višjo obdavčitvijo kapitala in premoženja. Zagovarja uvedbo socialne kapice (omejitev plačevanja socialnih prispevkov navzgor) in odpravo četrtega, 50-odstotnega dohodninskega razreda. Finančno je davčna razbremenitev najbogatejših sicer manj pomembna za proračun, je pa to priročna tema za nabiranje političnih točk; tako ne čudi, da davčnim »odpustkom« pri višjih plačah že ostro nasprotujejo v SD in DeSUS. Je pa koalicija enotna vsaj glede dodatne obremenitve kapitala, saj jo ob nižji obdavčitvi dela skrbi upad prihodkov iz dohodnine. Po drugi strani je slišati opozorila glede redefinicije minimalne plače, saj dejansko ogroža delovna mesta tistih, ki najmanj zaslužijo. Država bo namreč prav od teh plač pobirala še višje dajatve kot doslej...

Eno od še ne odgovorjenih vprašanj je tudi uvedba nepremičninskega davka, s katerim je neslavno pogorel že Mramorjev predhodnik. Za zdaj še ni povsem jasno, ali ga bo Cerarjeva vlada dejansko uvedla z letom 2017 in v kakšni obliki. V SMC se ob tem zavzemajo za to, da se povprečna davčna obremenitev premoženja ne bi povečala, pač pa naj bi se poiskalo »niše«, ki doslej niso bile obdavčene. V SD predlagajo tudi višjo obdavčitev dobička, čemur v SMC ne nasprotujejo.

Ob teh političnih »za« in »proti« pa je iz gospodarstva vlada včeraj dobila krepko zaušnico; očitajo ji, da s svojo nerazvojno proračunsko in gospodarsko politiko še naprej ogroža prihodnost prebivalcev Slovenije.

Res – čeprav daje Mramor vtis, da je najmočnejši in najbolj brezkompromisen finančni minister doslej, da je v svoji fiskalni duši trden kot kamen, da svet okoli sebe gleda predvsem skozi oči proračuna oziroma javnih financ, pa naj gre za grško krizo, begunce ali pa domače sindikate – se je tokrat nedvomno podpisal pod (pro)račun brez krčmarja.