Evropa je del problema
Evropa, posebej njen južni in jugovzhodni del, je v zadnjem obdobju pod izjemno obsežnim in močnim imigracijskim pritiskom iz prostora severne in deloma osrednje Afrike ter še posebej Bližnjega vzhoda. V slovenski javnosti je močno prisotno prepričanje, da je to posledica vpletanja v politične procese in vojaških posredovanj zahodnih držav, predvsem Združenih držav Amerike. Vsaj deloma temu ni mogoče oporekati. Bolje poučeni dodajo še kakšno misel o dediščini kolonializma, ki prav tem prostorom ni prizanašal. Drži v celoti. Najbolj angažirani spomnijo še na hladnovojno obdobje, ko sta oba vojaško-politična bloka med tamkajšnjimi državami zavzeto iskala in podpirala svoje zaveznike. Tudi to je res, vendar to še vedno ni celotna resnica.
Predvsem ni res, da so vzroki za porazne politične, varnostne, gospodarske in splošne družbene razmere na teh kriznih območjih zgolj posledica zunanjih vplivov. Za krizne razmere so soodgovorne tudi tamkajšnje države same, njihove politične in druge elite, njihovi državljani. Konec koncev so pokazali določeno politično zrelost in zadostno družbeno angažiranost v obdobju osamosvajanja od kolonialne oblasti in v začetnem postkolonialnem obdobju. Res je, kmalu so se soočili z bolj ali manj očitnimi triki in pastmi neokolonializma, v mnogih državah so bili izpostavljeni nedemokratičnim, totalitarnim režimom, vseskozi so se na njihovih hrbtih lomili različni interesi ključnih svetovnih igralcev. Ampak resnica je tudi ta, da so v nekaterih državah kljub vsemu znali parirati igri velikih, da so uveljavili ustreznejšo porazdelitev družbenega bogastva in s tem zadostno družbeno kohezivnost, da so lahko uspešneje kljubovali družbenim konfliktom in preprečili razgradnjo države in družbe. Mir, varnost in stabilnost niso samo posledica zunanjih dejavnikov, ampak je njihovo zagotavljanje v prvi vrsti in predvsem odgovornost posameznih držav, družb in njihovih državljanov.
Dogajanje na mednarodni sceni še vedno določa realpolitika, v kateri je ključen boj za moč, predvsem med državami, vse bolj pa tudi drugimi nedržavnimi akterji. Če kot subjekt mednarodne skupnosti daješ videz šibkosti ali naivnosti, močnejši in/ali bolj pretkani to vedno izrabijo. Praviloma ne samostojno, ampak, če je le mogoče, v sodelovanju z zavezniki. Pri tej igri »deli in vladaj« pa je velikim igralcem tudi tokrat ogenj pobegnil v gozd. V katerem je že sicer vladal kaos, ali pa so bile razmere na samem robu kaosa. Kot posledica sicer dobrohotnega, a idealistično naivnega sklepanja, da so avtoritarni sistemi vedno slabi sami po sebi in da je demokracija zahodnega tipa najboljša oblika družbene ureditve za vse čase na vseh prostorih. Prav islamska kultura, zaradi specifičnega razumevanja posameznika, družine, družbene skupine, občestva in konec koncev oblasti (države) in njihovih razmerij do religije, predstavlja še posebej neplodna tla za zahodne demokratične politične koncepte.
Pri tem ne smemo pozabiti na tradicionalna religiozna, etnična in politična rivalstva v islamski civilizaciji. Z zornega kota religije islam ni enovita religija, saj ga močno zaznamuje rivalstvo med suniti in šiiti. Znotraj islamske, predvsem bližnjevzhodne skupnosti, je dokaj ostra tudi hierarhična delitev na etnični osnovi na Arabce in Nearabce. Skupni vpliv obeh dejavnikov vsaj deloma pojasnjuje, zakaj islamske države v Arabskem zalivu nočejo sprejemati sirskih beguncev; tudi zato, ker mnogi niso Arabci in/ali suniti. V političnem smislu pa gre za rivalstvo med posameznimi državami, predvsem Savdsko Arabijo, Iranom in Turčijo, za vodilno vlogo v globalnem muslimanskem občestvu. V simbolnem smislu zaenkrat ta vloga pripada Savdski Arabiji in njenemu kralju kot varuhu dveh najsvetejših muslimanskih krajev, Meke in Medine, na ravni realpolitike pa sta Iran in Turčija primerljivo ali celo bolj pomembna. Če k temu dodamo še tako imenovano arabsko pomlad, ki predstavlja predvsem eskalacijo konflikta med družbenimi elitami in množicami v teh državah, svoje pa so dodale še nekatere skrajne religiozne in teroristične grupacije, dobimo na že obstoječih vojnih območjih Bližnjega vzhoda in severne Afrike politično-varnostno situacijo z izredno nizko verjetnostjo skorajšnjega umirjanja, na zaenkrat še mirnih območjih pa visoko tveganje izbruha oboroženega nasilja in vojne.
Turčija se skuša pospešeno znebiti begunskega bremena zaradi zaostrovanja varnostne situacije na jugovzhodu države, ki je posledica konflikta s Kurdi in morda celo začetek nove državljanske vojne. Nekatere članice EU so aktivno nasprotovale približevanju in vključevanju Turčije v EU, hkrati pa iste države poskušajo omejevati vpliv Turčije na zahodnem Balkanu. Tudi drugi rivali in nasprotniki Evrope, ki jim je (pre)močna stara celina manjši ali večji trn v peti, dodajo kakšen kamenček v mozaik najnovejše imigrantske krize. Zato se je težko izogniti oceni, da ima imigrantska kriza vsaj deloma obeležja strategije posrednega nastopanja in specialne vojne, oziroma gre za specifično obliko uporabe tako imenovane mehke oziroma pretkane moči (ang. soft/smart power). Tudi spodbujanje in usmerjanje begunskih in imigrantskih valov je lahko realpolitika.
Pri aktualni imigrantski krizi v Evropi gre za izenačevanje družbenih podtlakov in nadtlakov v Evropi in islamskih družbah Bližnjega vzhoda in Afrike. Naj pojasnim.
Področja, na katerih je Evropa močno presežna v primerjavi z državami, iz katerih prihaja večina imigrantov, so mir, varnost in stabilnost, človekove pravice in svoboščine, socialna država in blagostanje, vključno z za nas samoumevno splošno dostopnostjo do tako eksistenčno temeljnih dobrin, kot sta hrana in voda. Po drugi strani se v Evropi populacija pospešeno stara zaradi nizke rodnosti, vseprisotni so malodušje in apatija, razvajenost in prevzetnost, hedonistična atomizacija družbe, razgradnja družine kot temeljne celice družbe, evropske družbe so navidezno vrednotno polne, a dejansko votle, vakuumske, ker v sodobnih zahodnih družbah ni več vrednotne skladnosti in čvrstih moralnih temeljev. Ljudem se prodaja iluzijo, da ni več mej, da je vse dovoljeno in možno, hkrati pa se ti isti ljudje izgubljajo in utapljajo v tej brezmejnosti.
S tem fenomenom je mogoče vsaj deloma pojasniti fascinacijo nekaterih vsega nažrtih, a vrednotno praznih državljanov zahodnih družb s skrajno ideologijo ISIL, ki ponuja nekakšen alternativni družbeni koncept. Za razliko od zahodnih družb ISIL ponuja večjo možnost dejanskega aktivnega državljanstva, ko je vsakemu posamezniku dopuščeno, da aktivno sooblikuje družbeno realnost. Sklicevanje na domnevno izvorni islam zagotavlja mobilizacijsko moč, vrednotno skladnost in čvrste moralne temelje, čeprav je samo delovanje ISIL praviloma izven modernih vrednotnih in moralnih okvirov. ISIL zagotavlja pripadnikom občutek vključenosti in ne izključenosti, občutek moči in ne nemoči, občutek možnosti spremembe in ne ujetosti v na videz nespremenljive družbene odnose zahodnih družb.
Poleg tega je v islamskih družbah na kriznih območjih zaznaven populacijski presežek zaradi visoke rodnosti, erozija vrednot ni vseobsežna, ker je islam zelo zavezujoča religija, ateizem pa je po razsutju ateističnih družbenih sistemov v Iraku, Libiji in Siriji še bolj družbeno nesprejemljiv, kot je bil že sicer. Malodušje in apatija sta sicer prisotna, a sta prerasla v odkrito agresivnost ne samo navznoter, kar se kaže v državljanskih vojnah, ampak tudi navzven, kar se kaže prek obsežnih in pospešenih migracijskih gibanj proti Evropi.
Zato nas lahko upravičeno skrbi dejstvo, da je trenutno v svetu na desetine milijonov beguncev, ki jih dopolnjuje na stotine milijonov dejanskih in potencialnih ekonomskih migrantov. Njihovo število se zaradi visoke brezposelnosti mladih, ki v nekaterih državah dosega 70 odstotkov in več, le še povečuje. Gre za globalni problem, zato ga Evropa tudi z aktivacijo vseh svojih potencialov ne more razrešiti, saj je tudi mladina v nekaterih evropskih državah pretežno brezposelna.
Ker je Evropa del problema, ker pomanjkanje dela doživlja tudi sama, res da v veliko manj ekstremni obliki, je nelogično pričakovati, da ga lahko sama razreši. Prav tako je nelogično pričakovati, da se mnogi Evropejci, brezposelni ali v strahu za zaposlitev, ob stotisočih imigrantih ne bi počutili ogrožene. Trenutno reševanje imigrantske krize v Evropi je samo blaženje simptomov, njenih temeljnih vzrokov, pomanjkanja dela in posledičnega presežka različnih oblik ne-varnosti, pa se sploh ne dotaknemo. Ker je dela v avtomatiziranih in informatiziranih družbah vse manj, ker postaja delo privilegij, je nujno oblikovati nov koncept dela in nov koncept celovite varnosti ter s tem očitno tudi nov koncept družbe.
Sprožilci in demografija imigrantske krize
Zastavlja se logično vprašanje, zakaj se z imigrantsko krizo v Evropi soočamo ravno sedaj, če pa lahko politično in varnostno destabilizacijo širšega območja južnega in vzhodnega Sredozemlja spremljamo že kar nekaj let. Zelo težko je natančno določiti vse razloge, zagotovo pa je smiselno upoštevati vsaj kombinacijo naslednjih osmih okoliščin.
Prvič, krizne razmere v matičnih državah migrantov se v zadnjih letih niso umirjale, ampak so se stopnjevale. Drugič, mnogi, ki so primarno pribežališče našli v begunskih taboriščih v sosednjih državah, so v nekaj letih spoznali, da so tudi tamkajšnje razmere vse bolj nevzdržne in jim ne obetajo boljše prihodnosti. Tretjič, splahnelo je tudi upanje, da se bodo lahko relativno kmalu vrnili v vsaj za silo stabilizirane matične države. Četrtič, v letih, preživetih v begunskih taboriščih, so potrošili morebitne prihranke, v mnogih državah, v katerih so bili nameščeni v begunskih taboriščih, pa jim legalno delo ni dopuščeno, zaradi česar jim je dolgoročno onemogočeno izboljšati svoj socialni status. Petič, v Turčiji se v zadnjih mesecih na jugovzhodu države, kjer so sprejeli največ sirskih beguncev, kažejo zametki državljanske vojne s Kurdi. Šestič, veliko število beguncev v nekaterih državah je po nekaj letih postalo vse težje breme, zato ga poskušajo zmanjšati tudi z aktivnim spodbujanjem njihovega izseljevanja. Sedmič, ob vsej dobronamernosti se ni mogoče izogniti občutku, da je imigrantski val vsaj deloma skrbno načrtovan in koordiniran, v vsaj nekaterih skupinah pa so dobro informirani usmerjevalci njihovega gibanja in z denarjem dobro založeni blagajniki. Osmič, imigranti preveč idealistično gledajo na Evropo in na njene domnevno neomejene potenciale za zaposlovanje in izvajanje politike socialne države.
Zanimiva je demografska struktura imigrantskega vala. Vsekakor niso vsi Sirci, saj ti predstavljajo manj kot polovico imigrantov. Ostali v Evropo prihajajo iz drugih držav, vendar se zaradi azilne politike mnogi predstavljajo kot Sirci. To dokazujejo tudi ostanki uničenih osebnih dokumentov, najdenih ob balkanski imigrantski poti, in ponarejeni sirski potni listi.
Po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) je med imigranti zgolj 13 odstotkov žensk in 15 odstotkov otrok ter kar 72 odstotkov moških. Neobičajno veliko število moških, predvsem mladih, dokazuje, da ne gre za klasične begunce, saj bi morala biti njihova spolna struktura bistveno drugačna, s presežkom otrok in žensk. Glede na visok odstotek najbolj delovno sposobne populacije je upravičeno sklepati, da je sedanji imigrantski val bolj posledica ekonomskih kot varnostnih vzgibov. Klasični begunci se želijo izogniti varnostnim grožnjam in tveganjem, hkrati pa ostati čim bliže matični državi.
Zelo verjetno visok delež aktualnih imigrantov pripada srednjemu sloju, kar je mogoče sklepati na podlagi dokazil o izobrazbi, ki so jih kazali novinarjem, znanja tujih jezikov, sloga oblačenja, izbirčnosti pri hrani in razpoložljivosti finančnih sredstev, ki so potrebna za financiranje poti v Evropo.
Veliko dilem in nezadovoljstva je bilo sproženih s pogojevanjem sprejema imigrantov v nekaterih državah glede na njihovo religiozno pripadnost. Religiozno strukturo aktualnega imigrantskega vala je zelo težko določiti, približen vtis o njeni kompleksnosti pa lahko dobimo na podlagi ocene religiozno-etnične strukture Sirije, kjer je pred vojno živelo približno 72 do 74 odstotkov sunitov (59 do 60 odstotkov Arabcev, 9 do 11 odstotkov Kurdov, do 2 odstotka Druzov), 11 odstotkov alavitov, ki so predstavljali jedro vladajoče elite po letu 1970, 10 do 12 odstotkov kristjanov in 3 odstotke šiitov. Zaradi običajne deprivilegiranosti manjšin in njihove večje ranljivosti v razmerah državljanske vojne je mogoče sklepati, da predstavljajo neproporcionalno velik delež v populaciji sirskih beguncev.
Ker so zalivske države pretežno arabsko-sunitske, se da sklepati, da so begunci, ki za te države očitno niso ravno sprejemljivi, večinoma Nearabci in/ali nesuniti. Tudi to je realpolitika, tista najbolj življenjsko trda – kažejo jo najbolj bogate muslimanske države, čeprav gre za njihove muslimanske »brate«.
Možne posledice imigrantskega vala
Evropa se zaradi obsega in intenzivnosti aktualnega imigrantskega vala ter visokih pričakovanj imigrantov sooča z vse večjimi težavami. V veliki meri so te težave tudi posledica dejstva, da so članice EU neenotne in nekatere nesolidarne v odzivanju.
Vendar, tudi če se članice EU in širša mednarodna skupnost poenotijo in solidarizirajo, to ne bo konec težav. Absorbcijska sposobnost Evrope je omejena, na preboj v boljši svet pa se pripravljajo novi desettisoči, stotisoči, celo milijoni beguncev in imigrantov. Vseh nikoli ne bo mogoče sprejeti, ne da bi tvegali resno destabilizacijo Evrope. Lahko pa povečamo absorbcijsko sposobnost Evrope s celovitimi sistemskimi spremembami, vključno z uravnavanjem in postopnostjo ter po potrebi tudi z omejevanjem in selektivnostjo priseljevanja.
Množične migracije niso nikoli nedolžen družbeni pojav, ker lahko v temelju spreminjajo družbeno strukturo in dinamiko. Zato je uravnavanje migracijskih gibanj, tako z vidika njihovega obsega kot strukture, ne samo pravica, ampak dolžnost vsake države. Dolgoročno načrtovanje migracij, njihovo kratkoročno krizno upravljanje, ko nas kaj preseneti, tako kot sedaj, v vsakem primeru pa organiziranost so tri ključna načela za učinkovito upravljanje migracij. Če ne bomo uspešni pri omejevanju in odpravljanju vzrokov, se bo politična in varnostna kriza s kriznih žarišč na obrobju stare celine zgolj razširila v Evropo.
Zopet smo pri realpolitiki. V globaliziranem svetu smo konstantno in tako celovito povezani in soodvisni kot še nikoli doslej. Čeprav politične in druge elite ter tudi pretežni del zahodne javnosti delujejo, kot da je ta soodvisnost zgolj občasna in selektivna, prilagodljiva njihovim trenutnim potrebam in željam. Krizna žarišča v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu so se prižigala drugo za drugim, v Evropi pa je prevladala ocena, da so na varni oddaljenosti, da jih lahko, skladno z utvaro občasnosti in selektivnosti soodvisnosti, nonšalantno odmislimo. Saj smo v Evropi vendar varni! Kdo pri zdravi pameti bo ob tolikšnem presežku varnosti investiral v nacionalnovarnostni sistem – zunanjo politiko, obveščevalne službe, policijo, vojsko, sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ampak zapihal je jugovzhodni veter in iskra krize preskakuje preko morja v Evropo. V realpolitiki se vsaka naivnost in samovšečnost prej ali slej drago plačata.
Tudi tokrat bodo stroški visoki. Še posebej, če bomo zaradi občutka krivde in neskladno z naukom znane zgodbe nesrečne begunce in imigrante z ribami samo hranili, namesto da bi jih ribe naučili loviti. Osebno ne čutim nobene krivde, čutim pa soodgovornost. Vendar moja soodgovornost predpostavlja najprej odgovornost nekoga drugega, odgovornost beguncev in imigrantov samih za njihovo sedanjost in predvsem prihodnost. Če je treba, si je pravico do življenja, pravico do svobode, pravico do prihodnosti včasih treba izboriti tudi z orožjem. Če se jih preveč prehitro vda v usodo in vidijo rešitev samo v odhodu, potem je njihova bitka že vnaprej izgubljena.
Evropa se sooča z resnim problemom upadanja populacije, vendar nima jasne in konsistentne imigrantske politike. Še največ izkušenj na tem področju ima Nemčija zaradi večkratnih imigrantskih valov po drugi svetovni vojni – italijanskega, balkanskega, turškega, zopet balkanskega in sedaj še bližnjevzhodnega. Nemčija je še vedno v dokaj izrazitem gospodarskem vzponu, hkrati pa ji zaradi nizke rodnosti primanjkuje delovne sile. V Nemčiji so pripravljeni sprejeti več imigrantov, kot jih potrebujejo. Najbrž tudi zato, ker vedo, da vsi imigranti niso enaki; najbolj sposobne bodo obdržali, ostale pa verjetno v obliki kvot prerazporedili v druge članice EU. Zdi se, da so aktualni imigranti z vidika kapitala idealna izbira, z vidika avtohtone evropske delovne sile pa neljuba konkurenca. Glede na strukturo beguncev bo pod pritiskom ne samo cena dela najnižjih družbenih slojev, ampak deloma tudi srednjega sloja.
Begunska in imigrantska kriza prinašata dodatne in pospešene družbene spremembe. Te so lahko sporadične in prepuščene lastnemu toku, z manj ali celo nepredvidljivimi posledicami, lahko pa so nadzorovane, dozirane in usmerjane. Spremembam se očitno ne moremo izogniti, lahko pa jih naredimo bolj sprejemljive. Tudi tokrat begunci in imigranti v evropski prostor prinašajo drugačne kulture, religije, jezike, vrednote, življenjske stile, običaje, navade. Vse to je treba sinhronizirati, ne samo z evropsko raznolikostjo, ampak tudi raznolikosti znotraj imigrantske populacije. Ob soočenju s tolikšno raznolikostjo ne preseneča, da se v Evropi krepijo ksenofobija in agresivni odzivi skrajnežev.
Množične imigracije namreč redko potekajo brez konfliktov. Vendar je tovrstne konflikte mogoče blažiti in nadzorovati, če le razlike niso prevelike oziroma če so imigracije postopne in številčno omejene, če so imigranti pripravljeni in sposobni vsaj za temeljno inkulturacijo in vsaj delno resocializacijo, čez daljši čas mogoče celo asimilacijo. To pa ne pomeni, da tudi matična kultura ne more sprejeti nekaterih navad in običajev ter mogoče kakšnega od obeležij življenjskega stila imigrantov.
Za imigrante je zahodna Evropa obljubljena dežela domnevno neomejenih možnosti. Njihovo srečanje z realnostjo bo boleče in frustrirajoče in nihče ne more zares predvideti reakcij desettisočev razočaranih imigrantov, ki jih bo usoda tudi v Evropi stisnila v družbeni kot. Ko je razočaranje dolgotrajno in/ali skrajno, so lahko skrajni tudi odzivi. Seveda niso vsi imigranti teroristi, ampak to ne spremeni dejstva, da so med njimi tudi teroristi. Tako kot nas strah ne sme odvrniti od sočutja in pomoči, nas tudi utopično idealiziranje ne sme uspavati in odvrniti od ustreznih obveščevalno-varnostnih postopkov in ukrepov. Množične migracije so specifično neposredno in posredno sredstvo pritiska in grožnje. Neposrednost se izraža prek obsega, tempa in strukture migracij, posrednost pa s potencialno grožnjo terorizma in prenosa nalezljivih bolezni. Kako uspešni bomo pri obvladovanju te grožnje, bo odvisno predvsem od pravočasnosti, celovitosti in treznosti presoje ter odločnega in doslednega izvajanja neizogibnih ukrepov.
Široko prisotna in globoko zasidrana skepsa pretežno krščanske Evrope do islama ne preseneča, ker je posledica konstantnega tisočletnega tekmovanja za prevlado v jugovzhodni Evropi ter na širšem območju Sredozemlja. V sodobnosti jo krepijo še znatne kulturne razlike glede načina oblačenja, sprejemljivosti družabnega življenja z glasbo, plesom, alkoholom in tobakom, odnosa do družbenih manjšin, pomena in vrednosti družine in rodbine, emancipacije žensk.
Tradicionalistične islamske skupnosti v Evropi ne samo ne sprejemajo široko uveljavljenih kulturnih norm, navad in običajev zahodne družbe, ampak radikalizirane skupine v evropskih getoiziranih okoljih začenjajo uvajati lastne standarde in norme. Ti so nasprotni ne samo prevladujoči evropski kulturi, ampak celo veljavnemu pravnemu redu. S tem neposredno napadajo državo in načelo ločenosti religije od države.
Islam in država
V primeru aktualnega vala pretežno muslimanskih imigrantov v Evropo je na dolgi rok ključna prav neskladnost dveh kultur glede temeljnega postulata sodobne zahodne družbe – ločenosti države in cerkve oziroma religije. Na podlagi te pomembne vrednote zahodnega sveta lahko država in cerkev v največji možni meri nemoteno opravljata vsaka svoje poslanstvo v čim večjo korist državljanov. V večini zahodnih družb je to sprejeto kot norma in življenjska praksa, v islamski kulturi pa te ločenosti ni oziroma je enotnost državne in cerkvene oblasti celo zapovedana.
Profesor Bulliet je na enem od svojih predavanj na Univerzi v Denverju (2013) poudaril, da smo v zelo pomembnem obdobju zgodovinskega razvoja islama, ko se ta vrača v globalno politično areno. Ob tem je napovedal, da bomo izkusili dolgo in intenzivno obdobje zmede, negotovosti in konfliktov, preden se bo jasno izoblikovalo novo razmerje med islamom in državo.
Na zahodu vztrajno ponavljamo ključno napako, ker predpostavljamo, da muslimani religijo dojemajo na enak način kot mi: da je religija povezana z nekaterimi področji našega življenja, od drugih pa ločena. Vendar islam sveta nikoli ni dojemal na takšen način, sodobni poskusi uveljavljanja takšne dihotomije pa so v islamu razumljeni kot resen odklon. Islam je namreč »vseobsegajoč način življenja«. Islama ni mogoče ločevati od družbenega, političnega in ekonomskega življenja, ker kot religija zagotavlja moralne temelje katerekoli aktivnosti posameznika, tako v privatnem kot javnem življenju. Celotna njihova realnost je podrejena Bogu in njegovi Volji. Še več, pravično družbo je mogoče oblikovati zgolj tako, da Bog zavlada celotnemu svetu. Seveda ne katerikoli bog, ampak Bog, ki je skladen z njihovimi predstavami. Biti musliman je vedno pomenilo ne samo pripadnost verski skupnosti, ampak tudi podrejenost islamskemu pravu, ki je odraz absolutne suverenosti Boga. Za muslimane je Bog vedno bil in je Vrhovni zakonodajalec in Vrhovni razsodnik.
Iz navedenega izhaja, da v tradicionalističnem islamu nikoli ni bilo razlikovanja med versko in posvetno oblastjo. Nasprotno tovrstno razlikovanje v krščanstvu obstaja na podlagi zapisov v Novi zavezi, po katerih Jezus svojim učencem reče: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« Zaradi tega skozi celotno zgodovino krščanstva obstajata dve ločeni avtoriteti – Bog in cesar, oziroma cerkev in država. Vsaka od njiju ima lastne zakone in zakonodajo, lastno strukturo in hierarhijo.
Ključna nevarnost, ki izhaja iz vse številčnejše, vse bolj politično aktivne in vsaj deloma vse bolj radikalizirane muslimanske populacije v Evropi, je neizbežen konflikt glede razumevanja vrhovne avtoritete, ki naj določa temelje družbenega reda. V zahodnem svetu je bila do nedavnega to država, v zadnjem času pa se pod vplivom neoliberalizma državo vse bolj relativizira in oporeka njena tovrstna vloga. Sploh v Evropski uniji, ki naj bi prevzela nekatere izvirne pristojnosti držav članic, a se to ni zgodilo na najbolj posrečen način, se soočamo z razmajano avtoriteto države in svojevrstnim oblastnim vakuumom. V ta izpraznjen prostor, ki sta ga sooblikovala agresivni neoliberalizem in impotentna EU, pa vse bolj vstopa neka povsem druga politična filozofija, po kateri tradicionalno vrhovna avtoriteta nikoli ni bila država niti ne njen vladar, ampak islamsko pravo, ki ga je vladar sicer lahko poosebljal.
Gre torej za trk dveh političnih filozofij, zahodne, v kateri je cerkveno pravo sicer sobiva s posvetnim, državnim, vendar nima oblastne vloge, in islamske politične filozofije, v kateri ima centralno oblastno vlogo prav islamsko pravo. Sekularizirani islam je vse šibkejši, ponekod celo v zatonu, nadomešča pa ga radikalizirani islam, ki bi se mu moral podrejati ne samo vsak posameznik, tudi nemusliman, ampak celotne družbene skupnosti in države, vključno z nemuslimanskimi. Spomnimo – pravično družbo je mogoče oblikovati zgolj tako, da Bog zavlada celotnemu svetu.
Odgovorno do drugačnosti
Pri primerjanju zahodne in islamske politične filozofije ne gre za vprašanje pravilnega in nepravilnega, dobrega ali slabega, gre za vprašanje skrajne drugačnosti, predvsem z vidika sodobnega razumevanja človekovih pravic in svoboščin. Vse, kar je skrajno drugačno, pa je potencialno zelo konfliktno.
V tem množičnem valu imigrantov in ob njem je veliko Drugačnosti. Imigranti so Drugačni med sabo. Prihajajo v Drugačno okolje. Države so Drugačne v svojih sistemskih odzivih. Ljudje smo Drugačni v svojih osebnih reakcijah. Še bolj Drugačni smo najbrž v svojih mislih. Vidimo Drugačne razloge in Drugačne posledice. Vse skupaj pa se odvija v vse bolj Drugačnem svetu, v katerem smo vse bolj kolektivno Drugačni, države in družbeni sloji, in individualno Drugačni.
Prav je, da smo drugačni. Ker je to demokratično. Nočemo pa, da se demokracija sprevrže v anarhijo ali tiranijo, zato morajo biti etika, morala, vrednote, človekove pravice in svoboščine, pravni okviri standardizirani, za vse enaki. Ljudje nismo enaki, smo pa enakopravni. Brez enakopravnosti ni mogoče zagotoviti dostojanstva posameznika in družbenega zaupanja.
Enakopravnost pa je vzvraten odnos – moje spoštovanje tvojih navad, običajev in vrednot predpostavlja tudi tvoje spoštovanje mojih navad, običajev in vrednot. Kot ti ob mojem prihodu v tvojo hišo upravičeno pričakuješ, da se bom prilagodil tvojim standardom, jaz prav tako upravičeno pričakujem, da se boš ti ob prihodu v mojo hišo prilagodil mojim standardom.
Na družbeni ravni gre v tem kontekstu za vprašanje pripravljenosti imigrantov na različnostopenjsko integracijo v novo družbeno okolje, inkulturacijo, resocializacijo ali celo asimilacijo. V Sloveniji že sicer nimamo celovitega sistema državljanske in domovinske vzgoje, ki bi dajal ustrezne rezultate pri slovenski mladini, zato smo na to nalogo v primeru aktualnih imigrantov povsem nepripravljeni.
Imigranti se integrirajo le v kulturno okolje z jasno določenim sistemom vrednot in zdrave morale. Ta pa je po mnenju Yatska (2015) trenutno v Evropi podobno dekadentna tisti ob zatonu rimskega imperija. Vse tradicionalne vrednote se rušijo in propadajo, zato je logično, da takšno okolje prišlekom ne zagotavlja jasne slike notranje stabilnosti in občutka perspektive. Večina aktualnih imigrantov prihaja iz muslimanskega okolja, ki ima bolj jasno sliko in sistem vrednot, ki ni tako razmajan, kot je evropski. V Evropi ga je nekoč zagotavljalo krščanstvo, ki pa je izgubilo svojo veljavo in moč. Večina priseljencev se zato oklepa islama. Vendar so tradicionalne oblike islama, ki so po Yatskovi oceni zelo zdrave in nudijo boljšo moralno osnovo in sistem vrednot, kot ju trenutno ponuja Evropa, danes prav tako v šibkem stanju. Nadomeščajo jih radikalizirana islamska gibanja, ki so bila umetno ustvarjena v zadnjih desetletjih in so pri uveljavljanju svojega vpliva bistveno bolj aktivna in celo agresivna. Sam menim, da smo dolgoročno v bistvu lahko hvaležni za zadnji množični imigrantski val, ker se bomo ob vseh z njim povezanih strahovih morda končno zavedeli, kako močno smo na zahodu vrednotno in moralno iztirili in kako šibka civilizacija smo postali. Ni se nam sicer treba bati za zapahi, ob ravno prav odprtih vratih proti jugovzhodu pa je čuječnost več kot na mestu.
V enem od svojih pronicljivih prispevkov je Mazzini (2015) opozoril na vse pasti prevelike zaprtosti družbe, na posledice ničte imigracije. Vendar je uravnavanje priseljevanja ena bistvenih zadev nacionalnega interesa: ne sme ga biti premalo, ker zavira gospodarstvo, in ne preveč, ker ima lahko negativne kulturno-politične posledice. Jugovzhod ni samo Bližnji vzhod, ampak tudi Bosna in Hercegovina, Sandžak, Kosovo, Makedonija. Zato resno in odgovorno opozarjam – še več in še hitreje je kmalu lahko preveč. Brez zavedanja o tovrstni nevarnosti svoje družbe in kulture ne bomo več imeli priložnosti popravljati in nadgrajevati, ampak jo bomo lahko samo še nadomestili z uvoženo družbeno realnostjo. Namesto da bi bila slika križa v soju polmeseca še bolj jasna in njegova senca daljša, križa in njegove vse krajše sence, zaradi jarke svetlobe polmeseca v zenitu, mogoče sploh ne bo več videti.
Dr. Igor Kotnik, strokovnjak za nacionalnovarnostna in obrambna vprašanja
