A vse to sem zapustil, ko sem zaslišal klic vsevišnjega in krvavečih bratov v Siriji in Iraku, ki so sklenili uresničiti tisočletne sanje o veliki, bogati, spoštovani, na pravičnem šeriatskem pravu zgrajeni državi od Alžirije do Indonezije. Mati, upreti se temu ni mogoče, sploh ko ugotoviš, da je vse tisto dobro življenje, ki ga imamo tam v Angliji, hiša, avto, šole, poln hladilnik, prijazna dekleta, zlagano in sprevrženo. A preden nadaljujem, da ne pozabim, piši mi, ali je Manchester city res izgubil doma proti West Hamu. Naši poveljniki, v džehenemu (peklu) naj se scvrejo, lahko gledajo po televiziji prenose tekem premier lige in Top gear, ostali pa moramo gledati bebave verske programe in japonske risanke.

Kot rana me peče, da sploh ne držijo obljub, ki so mi jih dali po spletu, ko so me vabili, naj se pridružim džihadu. Mi se sploh ne bojujemo proti krščanskim nevernikom. Najbolj mlatimo brate muslimane šiite. To še požrem, mati. A da nam točno ob petih popoldan, ko se angleški mučeniki zberemo ob našem tradicionalnem »tea at five« (čaj ob petih), ukažejo, naj gremo uničit sosednjo kurdsko vas, kjer smo še včeraj kupovali zelenjavo, pa me zelo boli. Dobro, sem rekel poveljnikom in verskim voditeljem, ki so itak ostali doma in gledali porniče, a ne moremo teh ljudi pobiti po čaju. Pa so me nadrli, da nisem pravi vernik, če mi je čaj pomembnejši od uresničevanja božje volje in da ne bom videl raja. Kaj sem hotel, šel sem, a sem jim vrgel pod nos, da mi pijemo rjavo vodo iz vodnjaka, oni pa škotski viski Tullamore in Laprohaig. Niso se dosti razburjali. Da so to dobili od britanskih poslovnih partnerjev, ki smo jim prodali nafto in artefakte iz starodavne Palmire, ki smo jo potem z dinamitom razsuli na milijon koščkov.

Šli smo uničit sosednjo vas, a mati, videti bi morala, kakšna goveda so ti moji arabski sobojevniki. Nihče ne stoji v vrsti tako kot na naši avtobusni postaji doma v Vycombu, da bi mirno splezali na tovornjake. Drenjajo se kot ovce in odrivajo. Podobno se mi je zgodilo na pošti. Dve uri sem potrpežljivo čakal, pa so prišli trije islamski borci, vse so nas odrinili s puškami, da bi lahko vplačali stavne listke za evroloto. Sramota! Po kosilu nihče razen mene ne pospravi za seboj, ampak živimo kot v svinjaku. Najbolj pa me boli, da sem po molitvi v mošeji prišel ven in ugotovil, da mi je nekdo sunil nikove športne copate, ki mi jih je kupila ljuba teta Niniveh. Našel sem podobne v konvoju humanitarne pomoči, ki smo ga napadli pri Alepu, a so mi jih ob naslednji molitvi spet ukradli. Zdaj imam plastične natikače. V njih naj se bojujem proti ameriškim letalom? Ko sem prijavil krajo, mi je imam rekel, naj se grem raje razstrelit v neko osnovno šolo polno otrok, če mi kaj ne paše med pogumnimi bojevniki islamske države. Mati, ni mi lahko. Jaz bi domov, a me ne spustijo.

Odlomek iz bloga britanskega mudžahida Abu Seada Al Britanija. Še kot kamen trdo srce bi se razpočilo.