Medtem ko se je vsa država prejšnji petek še spraševala, kaj bomo z begunci, ki so se prebijali proti naši meji, in so nekateri, bogve zakaj, prestrašeno zapirali okna in vrata, je ekipa mariborskih prostovoljcev že spreminjala železniško postajo v center za njihov sprejem. Po spletu naključij, saj je bil humanitarni koncert Are you Syrious napovedan že kakšna dva tedna prej, so ravno na dan, ko je prva skupina ljudi prispela pred odločno varovani schengen, začeli obširno akcijo organiziranja pomoči. Potekala je bliskovito in se odzivala na situacijo na terenu. »Potrebujemo dežnike, pelerine,« se je ob napovedi slabega vremena pisalo na družabnih omrežjih. Na žalost tudi to, da je beograjski Repetitor odpovedal nastop, ker ni mogel na pot, a je na srečo tik pred zdajci vskočil zastopnik zagrebške glasbene scene Baden-Baden in se pridružil domači skupini Happy Ol'McWeasel.
V stiski že malenkost pomeni veliko
Zagrebčani so nekaj dni prej že več kot uspešno začeli serijo koncertov v podporo prihajajočim množicam, ki naj bi se v kratkem nadaljevala tudi v Beogradu. V baru Vintage Industrial se je zbralo okoli 500 ljudi, ki so prispevali 3000 evrov. Upanje mariborskih organizatorjev – iniciative Stolp 3, ki v bližnjem nekdanjem železničarskem stolpu organizira zdaj že kultne glasbene dogodke, in Slovenske zveze za javno zdravje, okolje in tobačno kontrolo ob podpori Mestne občine Maribor in Slovenskih železnic v sklopu Evropskega tedna mobilnosti – je bilo, da bi zbrali podoben znesek. Res so ljudje začeli prihajati s pomočjo že uro pred koncertom. »Nam že zmanjkuje škatel. Donacij je veliko,« je veselo pojasnila prostovoljka za stojnico, medtem ko je sortirala zobne ščetke in paste, mila, šampone, plenice, dežnike...
Svoj prispevek je dodala tudi nekdanja begunka iz Hrvaške, ki je z materjo preživela dve leti in pol na Madžarskem, nato pa pristala in ostala v Sloveniji. »Takrat so Madžari še pomagali,« se je obregnila ob represivno reakcijo naših vzhodnih sosedov na aktualno begunsko krizo. »Danes sem prišla v čast svoje mame, da pomagam, kolikor lahko. Iz prve roke vem, da človeku, ki je v stiski, malenkost pomeni veliko. Ko začutiš, da nisi sam, zapuščen od vseh, ampak nekoga iskreno skrbi zate. Že kozarec vode, topla beseda sta dovolj,« je pojasnila. Ideja za koncert se ji je zdela odlična, saj je tako privabila tudi mlade in jih spodbudila, da prispevajo svoje. Sama nikakor še ni končala pomoči, saj želi postati botra enemu od beguncev, ki se bo odločil, da ostane v Sloveniji.
Nihče jih ni niti videl, pa je vse strah
Med ganljivo izpovedjo je na oder že stopila skupina Baden-Baden in z udarno rockersko močjo začela polniti avlo železniške postaje. Kakšnih sto obiskovalcev je s pozornostjo poslušalo energičen nastop in se na prošnjo pevca pomikalo vedno bliže odru. Podobno število se je že nabiralo tudi zunaj pred postajo. Tako kot vsi sodelujoči so se tudi Zagrebčani angažirali prostovoljno, akciji pa se pridružili le dan ali dva pred začetkom. »Prejšnji teden smo se z Miho iz Stolpa srečali na koncertu in se pogovarjali o sodelovanju. Poklical nas je in z veseljem smo se odzvali,« je po nastopu pojasnil pevec skupine Hrvoje Malič, ki je bil začuden, da so brez težav prečkali slovensko-hrvaško mejo. Tudi sam je pred dvema desetletjema bežal iz Bosne in Hercegovine ter se po Avstriji, Švici in Franciji po vojni z družino ustalil na Hrvaškem.
»Živcirajo me reakcije večine ljudi in države, ki je zaprla mejo s Srbijo. Veliko na Hrvaškem jih je bilo še pred kratkim v podobni situaciji. Strah jih je, ker ne vedo, kaj se dogaja. Mislijo, da prihajajo teroristi, da nas bodo preplavili, a to je neumnost,« se je razgovoril. V Zagrebu ni do takrat srečal še niti enega begunca, nekaj jih je spoznal s prijateljem, ki dela v enem od centrov za pomoč. »So čisto običajni preprosti ljudje, ki si želijo na novo sestaviti življenje.« Zato ga čudi, kakšen problem se je ustvaril iz prihoda nekaj tisoč ljudi v skoraj milijonski Zagreb. »Nihče begunca sploh še ni videl, pa so vsi prestrašeni. Pa da ne bo pomote, od desnice smo to pričakovali in niti ni tolikšen problem, presenečajo vsi drugi,« je sklenil in dodal, da pogreša več podobnih organizacij, ki bi se zavzemale za pomoč beguncem.
Železniška postaja kot logistični center
Medtem so oder zavzeli domačini, a na razočaranje vseh se obisk ni kaj dosti povečal in je ostal pri okoli dvesto dobrovoljnih Mariborčanih. Pa še ti so se zaradi groznega bobnenja pod visokim stropom avle, ki ga niti eden najboljših tonskih tehnikov v mestu ni mogel rešiti, po nekaj komadih raje preselili na prosto, kjer so nadaljevali žolčne debate o ravnanju z begunci. Prihajale so tudi informacije z meje, kjer se je že angažiral del aktivistov. »Ljudem preprečujejo, da bi pomagali beguncem. Dve prostovoljki so popisali. Aktiviste in begunce so pričakali kordoni specialcev in solzilec,« je v živo s pomočjo družbenih omrežij poročala prostovoljka. Kup pomoči za njo pa je medtem že krepko zrasel in vsaj dvajset velikih kartonastih škatel je bilo skoraj polnih.
Pevec skupine Happy Ol'McWeasel Gregor Jančič pravi, da si moramo medsebojno pomagati. Potem lahko tudi pričakujemo pomoč drugih, ko jo bomo sami potrebovali. »Weasli podpiramo dobro voljo in radi pomagamo, zato smo se brez pomislekov odzvali na povabilo. Upamo, da se bo v prihodnjih dneh odzvalo še več ljudi,« je sklenil. In res se je izkazalo, da je bil petkov večer šele začetek obsežne solidarnosti Mariborčanov. V prihodnjih dneh je na železniško postajo prispelo še dvakrat toliko pomoči, ki so jo začeli preusmerjati v Hostel Pekarna, kjer je glavni zbirni center.
V dani situaciji se je tudi prvotno načrtovani cilj zbranih potrebščin, železniška postaja v Beogradu, spremenil. Nekaj so jih ohranili kar na postaji, kamor je v zadnjih dneh pripotovalo že več skupin beguncev, nekaj so je razvozili na avstrijsko mejo v Šentilj in Gornjo Radgono. Pomoč še vedno prihaja. Skupina prostovoljcev je le dan pozneje vzpostavila tudi internetno povezavo, Nigrad je pripeljal zabojnik za informacijsko točko, Mariborski vodovod pa postavil pipe s pitno vodo. Železniška postaja, ki so jo rockerji tako dobro ogreli s pozitivno energijo, se je spremenila v pravi logistični center, od koder se koordinira razdeljevanje pomoči in kjer je bilo do zdaj za vse prišleke poskrbljeno po najboljših močeh.
