Z jogurtom nad prevelike odmerke
Prevod Nickelsove knjige Kuhajmo s čilijem v slovenščino (pred leti je bil preveden tudi njegov priročnik Gojenje čilijev) je bil povod za organizacijo prvega slovenskega festivala čilija. »Ljubitelji čilijev smo staknili glave, prišle so ideje in rodil se je prvi slovenski festival čilija. Pripravili smo čilijevo zgodbo z nasveti, prodajo izdelkov in pokušino ter ocenjevali najboljše omake,« je bil zadovoljen eden izmed organizatorjev festivala Jože Piano iz podjetja eBesede, ki je tudi sam ročno vrtel kuhalnico in v kotlu za obiskovalce pripravil čili z mesom (chili con carne).
»Tudi najmočnejše čilije lahko zaužijejo navadni smrtniki. Le posledice so od posameznika do posameznika različne,« se je med mešanjem golaža smehljal Piano, ki je letos v lončkih v pisarni pridelal 60 čilijev. »Z zaužitjem močno pekočih se ti stopnja adrenalina dviga. Na trenutke se je človek počuti, kot da bi bil malo zadet. Če je posamezniku prevroče v ustih, je najbolje vzeti jogurt ali kislo smetano. To dvoje najbolj pomaga,« svetuje. Sam najpogosteje uporablja sveže narezane čilije, ki jih da v golaž. »Moji domači ne prisegajo na pekoče rastline, zato moram biti doma previden. Letos bom prvič delal tudi čilijevo marmelado, ki jo sedaj uvažamo iz Anglije.«
Le nekaj metrov stran je v drugem kotlu Milka Baloh kuhala veganski golaž s čilijem. »Dobri omaki, brez živalskih maščob seveda, sem dodala dehidrirane sojine koščke. Vse skupaj pa sem postregla s polento, ki sem jo skuhala s kokosovim mlekom, in dodala zelišča, ki rastejo na mojem vrtu,« je razodela Gorenjka s stalnim bivališčem v Ljubljani, ki svoje kulinarično znanje črpa iz Toskane in Umbrije, kjer preživi veliko časa s kuhanjem italijanskim družinam.
Od čilivabčičev do lososa s čilijem
Na dvorišču ljubljanskega lokala Lepa žoga je dišalo tudi po drugih pekočih radostih. V atraktivnem smoker žaru na drva Fumiter je Rudi Brajdič pekel čilivabčiče, v bližnji kuhinji pa pripravil dimljenega lososa s čilijem. »Zasvojenec s čilijem sem že več kot desetletje, vsaj tri leta pa se aktivno ukvarjam z gojenjem in predelavo te rastline. V nasadu na izviru Krke imam 600 sadik, okoli 60 vrst jih gojim namensko, osem pa posebej za najrazličnejše čilijeve omake,« je povedal Brajdič. Omake nastajajo po navdihu, pravi. Največje povpraševanje je po omakah za pice, sladoled in žar. Ima pa tudi močne, pakirane v najmanjših stekleničkah, in sicer za tiste, ki prisegajo, da nobena omaka ni dovolj pekoča zanje. Kot strastni gojitelj in ljubitelj vsako leto kupi od 30 do 50 novih sadik čilija.
Ljubitelji čilijev najpogosteje vzdržujejo stike prek facebooka. Tam si izmenjujejo izkušnje, se pogovarjajo o vzgoji, novih vrstah in tudi izmenjujejo semena. »V Sloveniji nas je okoli 2000 ljudi, stalno pa prihajajo novi. Vsako zimo pripravimo akcijo, ko si po pošti pošiljamo semena. Tisti, ki določene vrste nima, vzame iz pisma seme, doda drugo in tako pošta kroži,« je pojasnil Brajdič.
Najmočnejši je carolina reaper
Ostrina čilijev se meri s Scovillovo lestvico (scoville heat units). V Guinnessovo knjigo rekordov je kot najmočnejši čili na svetu vpisan carolina reaper. Pri njem – divji je že njegov videz – so izmerili do 2,2 milijona skovilov. Svežega je skoraj nemogoče zaužiti, pravijo poznavalci. Zato ga je najbolje posušiti in ga uporabljati kot dodatek jedem. Eden naših najbolj znanih pridelovalcev čilijevih omak, priznan tudi v tujini, Tomaž Pipp ga uporablja za svojo najmočnejšo omako tajfl 13/10.
Kaže pa, da se bo na prvo mesto kmalu prebil chocolate bhutlah. Uradnih meritev ostrine sicer še ni, po pripovedovanju pa naj bi bil močnejši od sedanjega rekorderja. Med najostrejšimi velja omeniti še trinidad scorpion moruga (do 2 milijona skovilov), trinidad scorpion chocolate (1,2 do 2 milijona skovilov), naga morich (do 1,5 milijona skovilov), bhut jolokia yellow in indijski bhut jolokia (oba do milijon skovilov). Za primerjavo: normalni čiliji, primerni za slehernika, dosegajo od tisoč do 300.000 skovilov. Vsi čiliji so užitni, strupenega čilija ni, zagotavljajo strokovnjaki. Razlika je le v ostrini, nekateri pa so lahko tudi brez okusa. Čilije je mogoče sušiti (vendar za to niso primerni vsi), vlagati v kis – ta je eden najpogostejših in najbolj priljubljenih načinov konzerviranja – ali v alkohol oziroma olje.
Čili je lahko tudi nevaren
Jason Nickels začetnikom svetuje, naj najprej vzgajajo blažje čilije, ki hitreje dozorijo, in si zagotovijo prvi pridelek. Močnejši potrebujejo več časa do polne zrelosti in v primeru slabega vremena ne dozorijo. Tudi pri kuhanju začetnikom predlaga blažje vrste, da se tistim, ki niso ljubitelji pekočega, ne zamerijo. In še en pomemben nasvet: »Pogosto poudarjam, da je najbolj nevarno brez rokavic nasekljati čilije, sesti v avto in si nehote podrgniti po očeh. Vse drugo je lahko samo neprijetno.«
