Pred časom mi je upokojeni režiser osrednje britanske televizijske hiše Keith Washington rekel, da ni nič bolj smešnega kot situacije, vzete neposredno iz življenja. »Na tem temelji ves pravi britanski humor,« je zatrdil.

Po resničnih dogodkih

In res, večina klasičnih situacijskih komedij je (pri)vzeta iz »naravnega« okolja. Mednje sodi tudi serija Fawlty Towers, ki se je Johnu Cleesu dobesedno odvrtela pred očmi, ko si je ekipa Letečega cirkusa Montyja Pythona izbrala storitve hotela Gleneagles v Torquayu, ki ga je upravljal Donald Sinclair. Ta pa ni bil navaden upravnik, temveč godrnjavi nestrpnež, ki je počel prav vse, da se gostje pod njegovo streho ne bi počutili dobrodošli: obkladal jih je z neprimernimi opazkami, zmerjal, vanje metal avtobusni vozni red… Takšni obravnavi se niso izognili niti pythonovci: Ericu Idlu je tako na dovoz pred hotelom vrgel kovček, češ da je v njem bomba, glasno je komentiral način, kako Terry Gilliam drži jedilni pribor, in povsem ignoriral naročila Grahama Chapmana. V tem, kar bi mnogi obsojali in stresali žolčne pripombe v knjigo pritožb, je John Cleese videl novo veliko priložnost. Nasprotno od svojih kolegov se ni odpovedal storitvam »najbolj čudovitega nevljudneža, ki ga je kadar koli srečal«, ostal je v hotelu, študiral njegov karakter in začel pripravljati material. Štiri leta kasneje je Donaldov lik zaživel v podobi netolerantnega hotelirja – Basila Fawltyja.

Serija, ki je potrebovala čas

Kot se rado zgodi v podobnih prelomnih situacijah, je material sprva trčil v konservativni zid. »Polna klišejskih situacij in stereotipnih likov. Ne morem si predstavljati, da bi serija doživela kaj drugega kot popoln fiasko,« je v beležko zapisal dežurni ocenjevalec kakovosti scenarijev na BBC. Identiteta človeka, ki je prezrl njegove opombe in seriji dal zeleno luč, še danes ni znana. Tako so stran od žarometov osrednjih studiev leta 1975 posneli prvih šest epizod. Tudi kritiki so sprva soglašali z nevizionarsko oceno zaposlenega na britanski javni televiziji in humor Johna Cleesa označili za »prekratek«. Zadržani so bili celo gledalci, kar pa Johna ni presenetilo, saj je bil zapoznelih odzivov vajen že kot član nadrealistične posadke Letečega cirkusa. Težko je bilo namreč absorbirati obsežen opus komičnih prvin, s katerimi je Basil dnevno maltretiral goste in zaposlene v hotelu. Povprečni scenarij za polurni sitcom je v tistem času obsegal okoli 65 strani, ena sama epizoda Fawlty Towers je bila raztegnjena na neverjetnih 140. Veliko materiala, veliko situacijskih novosti, ki so potrebovale čas.

Razmeroma hiter konec serije

Po ponovitvi prve sezone je nanizanka doživela ogromen uspeh. Ko so po drugi sezoni gledalci dobesedno ponoreli, je bilo nanizanke konec. John Cleese skupaj s takratno ženo Connie Booth ni hotel nadaljevati serije, saj sta se bala, da ne bi dosegla pričakovane ravni in bi vsa stvar zvodenela. Če sta prvih šest epizod napisala za svojo dušo, je bilo drugih šest napisanih zavoljo uspeha pri gledalcih. Tretja sezona in celo celovečerni film sta nekaj časa visela v zraku, vendar do realizacije nikoli ni prišlo. Spoznala sta, da sta iz serije iztisnila maksimum. Vsako nadaljevanje bi bilo nesmiselno. Serijo sta leta 1979 za vedno upokojila. Lahko bi rekli, da gostov od takrat ne pretepajo več, jim ne grozijo; skratka, v hotelih je znova vse tako, kot mora biti.