Oktobra lani sem jih enajst dosegel v Szegedu proti Kadettnu, a Kielce so precej kakovostnejša ekipa. Tokrat smo bili boljši vso tekmo in bolj smo si želeli zmage. Oboji smo imeli nekaj težav s poškodbami, Kielcam pa sta manjkala ključna igralca v obrambi. Vedeli smo, da krožni napadalec Julen Aguinagalde ne bo imel menjave in da bo težko zdržal oster ritem in igranje v obeh smereh, saj večinoma igra le v napadu. Zato smo ga v igri največ obremenjevali, ga v obrambi stalno napadali in utrujali, kar se je obrestovalo. Dan pred nedeljsko tekmo v Szegedu sem govoril z Urošem Zormanom, igralcem Kielc, in mu v šali dejal: »V prvem krogu je v soboto vsem favoritom spodrsnilo: Kielu, Veszpremu, PSG, Koldingu... Pozor, jutri ste tudi vi na vrsti.« Potem se je to zares zgodilo.
Pick se je v lanski ligi prvakov uvrstil v četrtfinale. Bi bili letos zadovoljni s ponovno uvrstitvijo med osmerico?Poskusili bomo ponoviti lanski dosežek, ko smo v osmini finala izločili Rhein Neckar, v četrtfinalu, le še korak od sklepnega turnirja četverice v Kölnu, pa klonili proti Kielu. Letos nas čaka še težje delo, kajti po novem sistemu so vsi najboljši klubi na kupu, v dveh elitnih skupinah s po osmimi. V skupini, iz katere napreduje najboljša šesterica, želimo biti tretji ali četrti. S tem bi se izognili verjetno trem najboljšim iz skupine A: Kielu, Veszpremu in PSG. Z njimi bi bilo zelo težko, vse druge tekmece pa lahko premagamo in se spet uvrstimo v četrtfinale.
V dobrem letu ste igrali v štirih klubih: Cimos, Dinamo Minsk, Aix in Pick. Kako ste se znašli v Szegedu?Moj matični klub v Kopru je bankrotiral in razpadel, enako se je zgodilo z Dinamom v Belorusiji. Nato sem šel za tri mesece v francoski Aix, da ne bi bil brez kluba in igranja, prihod v Szeged pa je bil zadetek v polno. Lahko rečem, da mi je padla sekira v med. Odlično sem se znašel, tako na igrišču kot zunaj njega. Imamo vrhunskega trenerja, Španca Juana Carlosa Pastorja, ki zaupa vame in mi daje veliko svobode v igri, zato mu to skušam vračati po svojih najboljših močeh. V Szegedu sem superzadovoljen in super igram.
Ali vam ustreza način življenja pri naših vzhodnih sosedih?Da, zelo. Ljudje so prijetni, prijazni, odprti in sproščeni, tako kot mi, Primorci, mesto je lepo, hrana je dobra in poceni. Ni nobene napetosti, nikomur se nikamor ne mudi, vse je bolj ali manj sproščeno. Zato se počutim domače. Imam prijatelje, v klubu predvsem naše Balkance iz Hrvaške, Srbije ter BiH, s katerimi se vsakodnevno družim.
Kako pa je z vašim znanjem madžarščine?Če pošteno povem – slabo. A tudi ni potrebe, da bi se učil jezika, ki je povrhu vsega še zelo težak. Trener Pastor govori špansko, njegov pomočnik Marko Krivokapić pa njegove besede prevaja v madžarščino. Če česa ne razumemo, nam pomočnik potem to pove še »po naše«. S sosedi in okolico komuniciram v angleščini, s tistimi, ki je ne obvladajo, pa z rokami in nogami. (smeh)
Ker sta z vami tudi žena Tjaša in hčerka Ema, verjetno nimate domotožja.Na začetku priprav smo imeli vikende večinoma proste in mi je uspelo priti domov, med sezono pa je to skoraj nemogoče. A pretiranega domotožja nimam, saj vem, zakaj sem šel od doma. Takšno je življenje vrhunskega športnika, žal pa v Sloveniji ni bilo več perspektive in sem moral iti s trebuhom za kruhom. S starši in sorodniki sem skoraj vsak dan v stiku prek skypa, žena in hčerka pa sta ob meni, zaradi česar je vse skupaj precej lažje in prijetneje. V lanskem intervjuju za Dnevnik sem napovedal, da se bom letos poročil. To se je pred slabimi tremi meseci tudi zgodilo: poroka je bila v Šmarjah pri Kopru, fešta pa v Ankaranu. Ema, ki je nedavno dopolnila dve leti, hodi v vrtec, tako da je tudi zasebno vse tako, kot mora biti. Skratka, sem zadovoljen, srečen, sproščen in miren.
Po tej sezoni vam poteče pogodba s Pickom. Ali odhajate v Kielce?Upam, da me razumete, a o tem za zdaj še ne bi rad govoril. Nič ni še uradnega, zato lahko rečem le, da tako mora biti. Drži pa to, da mi letos poteče dveletna pogodba.
Koper se je v tej sezoni vrnil v prvo slovensko ligo. Spremljate njegove nastope? Ste s kom iz kluba v stiku?Predvčerajšnjim sem govoril z vratarjem Juretom Vranom, pred nekaj dnevi s kapetanom Urošem Rapotcem. Koprski klub je v prvi ligi, torej tam, kjer mora biti in kjer mu je mesto. Vem, da so Koprčani v prvih treh krogih trikrat zmagali in da so na vrhu skupaj s Celjani in Velenjčani. Težko bodo zdržali tako visoko, a mislim, da imajo ekipo za uvrstitev v končnico za prvaka, med šest najboljših v Sloveniji. Klub ima veliko mladih in perspektivnih igralcev, trener Jovičić dobro dela, Rapotec in Vran imata roko nad mladimi... Koper je lahko presenečenje v tej sezoni, v naslednji zagotovo ne bo več.
A tako koprski klub kot beloruski Dinamo sta vam ostala dolžna precej denarja. Je pri tem kaj novega?Ne. V Kopru sem ostal brez plače za šest mesecev, enako v Minsku. A Koprčanom sem dolgove oprostil, kajti to je moj klub, moje mesto. V Belorusiji nisem šel v tožbe, saj vemo, za kakšno državo gre. Verjamem, da se ti v življenju vedno vse vrne, tako dobro kot slabo. Po dveh grenkih izkušnjah v Kopru in Minsku se mi zdaj vse z dobrim vrača v Szegedu. Denarja iz Kopra in Dinama ne bom nikoli dobil, zato je nesmiselno tarnati in jokati. Nesmiselno se je preganjati po sodiščih, še posebno, ker vemo, kaj se dogaja tudi na slovenskih. Nihče ni ničesar kriv in nihče ni nikomur nič dolžan. Povsod je enaka zgodba, na žalost.
