Nikoli pozabljeni stari šolski »štosi«

Nekateri, ki so se odzvali vabilu na praznovanje 103 let obstoja šole, so že zdavnaj upokojeni, vendar so njihovi spomini še vedno živi.

»Čeprav na vsakem srečanju govorimo vedno o istih šolskih štosih, nam je zmeraj lepo in zanimivo,« se je razgovorila upokojena učiteljica Fanika Kresnik, ki je leta 1968 končala petletno učiteljišče. »Vsi smo bili približno enakega socialnega statusa. Šolali smo se, da bi čim prej dobili dobro službo, vendar smo bili srčni in preprosti ljudje. Profesorje smo v nasprotju z današnjimi generacijami dijakov izjemno spoštovali,« je dejala Kresnikova.

Čeprav je res, da poklic učitelja že dolgo ni več tako spoštovan, kot je bil nekoč, in da dijaki vedo več o svojih pravicah kot o dolžnostih, pa tudi tisti nekdanji maturanti, ki so Gimnazijo Celje - Center zapustili šele pred nekaj leti, o svojih profesorjih in profesoricah govorijo samo najlepše. Sandra Feketija je maturirala pred trinajstimi leti in je zdaj učiteljica na osnovni šoli v Što rah.

Še vedno prepevajo skupaj z ravnateljem

»Profesorji so bili fantastični, razredničarka Saša Komadina pa je bila kot moja druga mama,« se spominja Feketijeva, ki se je na Gimnazijo Celje - Center vpisala zato, ker je že takrat imela zelo veliko ponudbo različnih obšolskih dejavnosti. »Profesorji se zagotovo spominjajo, da sem bila namazana z vsemi žavbami in da sem zaradi vaj večkrat izostala od pouka. Tega se danes kar malo sramujem. Res pa je, da smo bili v glavnem pridni dijaki in da si kakšnih hujših izgredov nikoli nismo dovolili,« je še dodala.

Z vsemi žavbami so še danes namazani odlični pevci znane skupine Oktet 9. Njihova glasbena pot se je začela leta 2006, ko so bili še gimnazijci, sedanji ravnatelj Gregor Deleja pa mlad profesor glasbe. Mato Žgajner in Jan Šilec sta nekega dne odšla k njemu in mu predstavila svojo idejo o ustanovitvi okteta. Deleja ju takrat ni preveč resno jemal in jima je odvrnil: »Če se vas bo zbralo toliko, vas bom imel, sicer pa ne.« Naslednji dan je pred njim stala skupina mladih fantov, ki je bila trdno odločena, da bo uresničila svoj cilj. Profesor je bil navdušen in čez čas se jim je v oktetu pridružil tudi sam.

»Če oktet ne bi nastal v gimnaziji in če ne bi bili tako močno povezani med sabo, ga danes zagotovo ne bi bilo več. Čeprav nekateri živimo v Ljubljani, se zaradi vaj še vedno vračamo na gimnazijo v Celje. Še vedno čutimo, da smo del nje,« je pripovedoval Mato Žgajner in pri tem komaj zadrževal smeh, ker mu je kolega Šilec neprestano skakal v besedo in vsako stvar poskušal obrniti na šalo. Čutiti je bilo, da se fantje med sabo res odlično razumejo in da imajo poleg izostrenega posluha za glasbo velik smisel za humor.

Kljub temu pa kakšnih žgečkljivih podrobnosti iz gimnazijskih časov niso želeli razkriti. Na vprašanje, ali so ušpičili tudi kakšno lumparijo, je Šilec z resnim glasom odgovoril: »O tem pa ne bom nič govoril, ker je najvišji predstavnik našega sestava (ravnatelj Gregor Deleja, op. p.) na kočljivem delovnem mestu. To so informacije zaupnega značaja.«