»Kaj naj napišem? Smo dobili nalogo, da opišem najljubšega sošolca ali sošolko! Pa ni lahko: dejansko takega zame ni. Nekako se mi nobeden ne zdi primeren, da bi bil tisti naj, ki ga hoče učiteljica. Če bi pa bila naloga, da sebe opišem, potem bi mi šlo lažje: vem, kakšen sem in kaj vse zmorem. Pa res: kaj če bi v nalogi kar sebe opisal?« je bil v zagati Janez. Res ne deluje ravno simpatično z zategnjeno govorico, vojaškim urejanjem zadev med otroki in jamranjem o krivicah. No, zdaj pa ima, ko (nikogar) nima! »Jaz bi tudi sebe zlahka opisala. Samo pred ogledalo stopim in že vse vem. In da bi bilo vse skupaj bolj moderno, bi še zapela kaj… tisto najlepšo, na primer! Bandjeraroooosa… In učeno zaključila: anderstend!?« se je oglasila Alenka. Mimogrede je navrgla: »Moj najmanj ljub sošolec je Zoran! Ker hoče biti vedno glavni!« Zgrešila je bistvo naloge, to se ji sicer redno dogaja – punci jezik prehiteva pamet, smo včasih rekli. »Moja najljubša sošolca sta pa Dejan in Karl. Se tako lepo ujamemo, ko se gremo naše igrice – slepe miši, zemljo krast, med dvema ognjema in podobne. Dejan je bolj korenjaški, Karl pa včasih tako blekne, da se reži ves razred. Tudi tisti, ki ga ne marajo. A lahko napišem, da imam dva najljubša, je to po pravilih?« je bil v zagati Miroslav, ki seveda – tako je videti z balkona – oba svoja najljubša sošolca obvladuje in na dvorišču vedno skupaj potegnejo, če se kdo loti vseh treh ali pa koga posamezno. »Zame je pa Janez zagotovo najljubši. Z njim sem se že igral in ga poznam. Zdaj pa mi je ljub zato, ker potem dejansko vem, da ga sploh ne maram! Za druge pa lahko napišem, da so vsi moji najljubši sošolci in sošolke. Kaj pa me to stane, nekaj napisati! Če pa mi Miroslav posodi najboljšo igračo, potem pa njega opišem: pameten, preudaren, razumen in še lepa očala ima in vedno se po pravilih igra!« Tiha, bolj vase zaprta Ljudmila je opazno povesila očke, z nogo nekaj risala po pesku in rekla: »O, jaz pa ne maram, da sem enkrat Janezu ljuba sošolka in me vabi sedet v tisto desno klop pri oknu, Miroslav pa v tisto na sredini razreda! Moj najljubši sošolec bo torej tisti, ki bo z mano sedel in me predlagal za predsednico razreda! Zdaj veste…« Korenjaški Dejan je bil kar dolgo časa tiho, zdaj je presenetil: »Meni bi bil Lukec lahko najljubši sošolec. Pa kaj, če vse z levo roko počne, tudi jaz vedno dvignem levico prej kot desnico. A kaj, ko še ni šolar, ampak se kot pravi smrkavec rad dere na glas!« Zoran je do zdaj molčal, očitno je tudi on v zadregi, koga bi opisal v domači nalogi. Pa je mimo prišel Borči, fantič z vedno poškrobljeno srajco in hlačami na rob. Do otročajev z našega dvorišča se vede vzvišeno in jih komaj opazi. Tudi tokrat jih je prezrl, spodaj pa je nastal konsenz kot redkokdaj: polizan fante ne bi bil nikomur najljubši sošolec.

»Pridi no noter,« se je oglasilo iz kuhinje: »A veš kako velik avto ima in krasno hišo pa vikend tisti Tone. Ja, včasih sta bila sošolca. Kaj je on iz sebe naredil, ti pa…«