Alzheimerjeva bolezen je kronična in napredujoča bolezen možganov. Prvi znaki bolezni so postopna izguba spomina, težave pri govoru in iskanje pravih besed ter iskanje, izgubljanje ali prestavljanje stvari, težave pri krajevni in časovni orientaciji ter posledično zapiranje vase in izogibanje družbi. »Bolnikov z alzheimerjevo demenco ne moremo primerjati s tistimi, ki zbolijo za angino. Bolezen je kronična in dolgotrajna ter ne prizadene le bolnika, pač pa tudi njegove svojce,« pojasnjuje specialistka psihiatrije dela v enoti za gerontopsihiatrijo na ljubljanski Univerzitetni psihiatrični kliniki asist. dr. Lea Žmuc Veranič. Strokovnjakinja ob tem dodaja, da pri nekaterih prve znake bolezni prepoznajo svojci ali družinski zdravnik in bolnika napotijo k nevrologu, medtem ko je pogosto diagnoza naključna: »V teh primerih je bolezen običajno že napredovala, bolniki že imajo nekatere spremljevalne težave, ki so pogosto tudi vzrok, da je oseba sploh prišla v bolnišnico.«
Je bolezen nalezljiva?
»Do leta 2010 smo že vedeli, da manjši del bolnikov, približno deset odstotkov, zboli zaradi genetske okvare, za večino bolnikov z alzheimerjevo boleznijo pa smo določili sporadično obliko bolezni, kjer je vzrok za nastanek neznan,« pojasnjuje predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Pred štirimi leti je profesor nevrologije na medicinski fakulteti teksaške univerze v Houstonu dr. Claudio Soto objavil študijo, na podlagi katere bi poškodba možganov, značilna za alzheimerjevo bolezen, lahko imela podoben izvor kot nekatere nalezljive bolezni, denimo bolezen norih krav in creutzfeldt-jakobova bolezen (CJB).
Podobno hipotezo so nedavno postavili britanski raziskovalci, ki so pri preučevanju možganov sedmih od osmih bolnikov, ki so kot otroci v poznih 70. in 80. letih prejeli rastni hormon, ugotovili, da so bolniki razvili CJB, nekateri pa tudi patološke znake alzheimerjeve bolezni. »Ob tem se je pojavila misel, da je ob genetski in sporadični obliki bolezen lahko tudi pridobljena,« je pojasnil prof. dr. Pirtošek, a ob tem poudaril, da je strah pred okužbo odveč. »Študija je mala in obsega malo število ljudi. Danes se postopka, na podlagi katerega so bolniki kot otroci prejeli rastni hormon, ne izvaja več, prav tako pa so pri teh osebah odkrili zgolj enega od patoloških označevalcev za alzheimerjevo bolezen, ne pa tudi drugega, to je beljakovina tau,« je še pojasnil nevrolog. Dodaja, da študija ne potrjuje, da bi bil stik z bolnikom v kakršni koli meri dejavnik tveganja: »Rezultati so zanimivi in zahtevajo nadaljnje raziskovanje, a ne potrjujejo, da je bolezen nalezljiva.«
Potrebna je večplastna obravnava
Ker imajo osebe z alzheimerjevo boleznijo težave že pri nekaterih vsakodnevnih opravilih, kot je denimo oblačenje, je timska obravnava bolnikov, v katero so vključeni zdravniki, fizioterapevti, delovni terapevti in psihologi, pozneje pa tudi socialni delavci, ključna za čim bolj kakovostno življenje, poudarja asist. dr. Žmuc-Veraničeva in dodaja, da bi morala biti celostna obravnava bolnikom dostopna tam, kjer so nameščeni: »V domovih za ostarele sicer imajo strokovnjake, a je njihova kadrovska zasedba slaba, medtem ko pri bolnikih, ki še živijo doma, vse te vloge običajno prevzamejo družinski člani.« Svojci so zato pogosto izgoreli, več kot tretjina jih je tudi depresivnih in anksioznih. »Zato bi bilo smiselno vzpostaviti službe, ki bi svojcem pomagale pri obravnavi bolnikov na domu,« o cilju, da bi bolniki z alzheimerjevo boleznijo čim dlje lahko ostali v domačem okolju in bili hkrati deležni kakovostne in večplastne obravnave, pove asist. dr. Žmuc-Veraničeva.
Če je oskrba na domu še v povojih, so slovenskim bolnikom z alzheimerjevo boleznijo na voljo vsa zdravila za zdravljenje demence, ki so dostopna tudi bolnikom v drugih državah razvitega sveta. »V centru lahko našim bolnikom ob tem ponudimo tudi nekatera zdravila, ki so še v fazi preizkušanja, a so že prišla do prave stopnje varnosti, da jih lahko ponudimo ljudem,« pojasnjuje dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Vendar strokovnjakinja dodaja, da so slovenski bolniki in njihovi svojci do zdravil, ki jih še preizkušajo, nezaupljivi: »To sicer ne pomeni, da se naši bolniki zanje ne odločajo, a v primerjavi s skandinavskimi državami se za tovrstna zdravila odločajo redkeje.«
