Zlati rez, zlato pravilo oziroma Fibonaccijevo zaporedje, je razširjeno po vsej naravi. Najdemo ga v številu venčnih listov cvetic, spiralo, ki jo predpisuje zaporedje, pa tudi v razporejanju semen v cvetovih. Temu zaporedju sledijo tudi luske na storžih nekaterih sort jelk.
Naravna razmerja že v antični Grčiji
Naravna razmerja med dolžinami zasledimo v nekaterih najbolj prepoznavnih primerkih umetnosti. Iz naravnih v umetne stvaritve so zaporedja prenesle že antični Grki, pa tudi civilizacije predkolumbovske Amerike, in vsi za njimi. Zaporedja torej najdemo povsod: v arhitekturi, slikarstvu, filmu in celo glasbi, prav tako pa jih lahko z nekaj premisleka vnesemo v preproste mizarske projekte. Ker damo nekaj nase tudi mi, smo se lotili kuhinjske omarice, ki nazorno prikaže Fibonaccijevo zaporedje. Razmerje med vsako naslednjo stranico »oken« je namreč 1:1,618, kar je tako imenovano zlato razmerje, vzeto iz narave in zapisano s Fibonaccijevimi števili.
Iz teorije v prakso
Zlato razmerje 1:1,618 lahko med načrtovanjem zelo preprosto poustvarimo z nekaj računanja, ki pa zaradi nenavadnega razmerja pripelje do ne preveč praktičnih decimalnih mer. Pravokotnik v zlatem rezu zato najlažje skonstruiramo iz kvadrata, ki je vertikalno razdeljen na pol. Šestilo zapičimo na sredino spodnje stranice kvadrata in zarišemo lok, ki je dolg toliko kot diagonala polovice kvadrata. Kjer se podaljšana spodnja stranica kvadrata seka z lokom je konec krajše stranice pravokotnika v zlatem rezu. Mere, ki odslikavajo zlato razmerje, lahko prikažemo z uporabo Fibonaccijevega razmerja, ki ga lahko začnemo s poljubnimi začetnimi vrednostmi, nadaljujemo pa s seštevanjem prejšnjih dveh vrednosti. Tako smo dobili tudi dimenzije naše omarice; dolžine stranic kvadratov padajo s faktorjem 1:1,618.
Izpeljava iz poljubnih mer
Krajša stranica najmanjšega pravokotnika je bila naše izhodišče. Dolga je bila 8 centimetrov, iz nje pa smo s seštevanjem po dveh vrednosti ustvarili zlato zaporedje in dobili stranice vsakega večjega kvadrata, ki se kot spirala razvijejo v obratni smeri urinega kazalca: 16, 24 , 40 in končnih 64 centimetrov, kolikor znaša višina omarice. Izračunali smo vse mere, zagnali potezno žago in 6 centimetrov široko smrekovo desko razžagali na potrebnih sedem kosov. Sproti smo preverjali mere in testno sestavljali omarico, ki smo jo nato speli z mizarskimi sponami in spojili z lesnimi vijaki. Spoje smo pred vijačenjem ojačili še z malo lesnega lepila, najbolj uporaben trik pa smo izvedli z vijaki (nasvet za bistroumno skrivanje vijakov je v okvirju).
Oči popravijo nepravilnosti
Pri prenašanju idealnih razmerij v prakso je treba upoštevati, da se lahko teorija in praksa močno razlikujeta. Nekaterih idej s papirja v les ni moč prenesti brez prilagajanja in sklepanja kompromisov. Perfektna podrejenost zlatemu razmerju zahteva izjemno znanje in natančnost, a za perfekcijo žrtvujemo čas in tudi uporabnost izdelka, zato naj bodo matematična razmerja vodilo in motivacija za izdelavo pohištva ter le nekakšna dodana vrednost. Kljub morebitnim odstopanjem od idealnih mer bodo namreč možgani spontano prepoznali v evoluciji zapisano kompozicijo, ki se bo skrivala v pohištvu vabljivega videza.
Jošt Bukovec
