Na leto se v EU in ZDA priseli približno po milijon ljudi, pri tem pa je imela Nemčija predlani z nekaj manj kot pol milijona priseljenci glede na število prebivalcev dvakrat višjo »kvoto« od ZDA, ugotavlja letošnje poročilo o migracijah, ki ga je včeraj objavil OECD. Vsak deseti izmed lanskih 4,3 milijona na novo priseljenih v državah OECD je Kitajec, vsak osemnajsti Romun, vsak devetnajsti Poljak in vsak triindvajseti Indijec; priseljencev iz teh držav je več kot četrtina. Med 1,25 milijarde je bilo predlani kar 117 milijonov prebivalcev rojenih v državah zunaj OECD. Še pred poldrugim desetletjem jih je bilo (le) 35 milijonov. Državljanstvo ene izmed članic kluba najbolj razvitih držav na svetu je v tem času dobilo 25 milijonov ljudi (tudi glede tega sta EU in ZDA vsaka s po 10 milijoni izenačeni), samo predlani pa dva milijona.
Brez priseljencev padec prebivalstva
Rast prebivalstva v OECD se je v tem desetletju v primerjavi s prejšnjim upočasnila za približno petino. Če ne bi bilo priseljencev, bi bile torej (še posebej evropske) članice pariškega kluba v težavah. Medtem ko denimo v ZDA naravni prirast prebivalstva k skupnemu povečanju prispeva dve tretjini, je v državah članicah OECD iz EU zadnji dve leti umrlo več prebivalcev, kot se jih je rodilo, kar pomeni, da število prebivalcev v večini članic Evropske unije zdaj narašča zgolj zaradi priseljevanja. Na Madžarskem pa celo število priseljencev ni bilo tolikšno, da bi nadomestilo naravni padec. V okviru OECD ima samo Mehika večji naravni prirast od priseljevanja, v večini držav pa migracije k rasti prebivalstva prispevajo najmanj polovico.
Med razlogi za stalno priselitev v eno izmed držav OECD ima zadnje desetletje največji delež združitev družin, trikrat manj je med priseljenci iskalcev dela, še polovica manj pa priseljencev iz humanitarnih razlogov (torej beguncev oziroma iskalcev zatočišča). OECD ob tem ugotavlja, da se stopnja zaposlenosti priseljencev v državah članicah kluba v povprečju dviguje celo nekoliko hitreje kot zaposlenost »domorodcev«. Med državami, kjer se je položaj migrantov na trgu dela lani poslabšal, poročilo omenja Italijo, Španijo, Grčijo in Slovenijo. Nevarnost dolgoročne brezposelnosti priseljencev je pri tem v Sloveniji razmeroma visoka, osma najvišja med članicami kluba. Podobno velja tudi za nevarnost, da se priseljenci znajdejo v revščini. Grčija, Španija, Poljska in Slovenija so ob tem omenjene kot države, kjer se je v zadnjem letu revščina med priseljenci povečala veliko bolj kot med tamkaj rojenimi.
Kot ugotavlja OECD v letošnjem migracijskem poročilu, je med priseljenci čedalje več visokoizobraženih. Že vsak peti zdravnik v OECD denimo ni bil rojen v eni izmed držav članic. Največ članic je sicer v zadnjih letih poenostavilo pravila za pridobitev delovnega dovoljenja (nekatere pa tudi državljanstva), zlasti za visokoizobražene, nekatere skladno s svojimi potrebami, tudi za manj kvalificirane, nekatere pa so se v tem okviru potrudile tudi, da bi spodbudile tuja vlaganja. A tu in tam so zadnji dve leti delodajalcem naložili tudi več obveznosti, tudi da najprej poiščejo domačo delovno silo. Med takšnimi sta klasični izseljenski državi Kanada in Avstralija. Slovenije OECD v tem okviru ne omenja v nobeni izmed skupin.
Visokoizobraženi begunci
Spričo begunske krize je običajno letno poročilo o migracijah OECD letos pospremil še s posebno izdajo migracijske študije. V njej ugotavlja, da je bilo novih prosilcev za zatočišče lani skoraj polovica več kot leta 2013 in na ravni begunske krize med vojnami na območju nekdanje Jugoslavije, letos pa jih bo glede na dosedanja gibanja največ v zgodovini. Od članic OECD je doslej največje breme nosila Turčija s skoraj poltretjim milijonom beguncev, predvsem iz Sirije. Za Evropo analitiki OECD za letos napovedujejo več kot milijon prošenj za zatočišče, odobrili naj bi jih približno polovico.
OECD ob tem ocenjuje, da so begunci iz Sirije v povprečju precej višje izobraženi kot pred četrt stoletja begunci iz nekdanje Jugoslavije. Še več, so višje izobraženi, kot je na splošno prebivalstvo države, kamor so namenjeni (to pa so predvsem države z nizko brezposelnostjo). Poleg tega so bili zlasti begunci iz Sirije na splošno med gmotno bolje preskrbljenimi v svoji domovini, značilno zanje pa je tudi, da je med njimi več mladoletnih brez staršev ali drugih odraslih, ki bi zanje skrbeli. Državam, ki bodo takšnim beguncem odobrile zatočišče, OECD zato priporoča, da kar najhitreje poskrbijo za jezikovno usposabljanje in socialno vključitev, s čimer jih bodo razmeroma hitro vključile na trg dela.
In čeprav je bilo v zadnjih tednih in mesecih marsikdaj videti drugače, v OECD ocenjujejo, da je Evropa na splošno bolje pripravljena na sprejem in integracijo beguncev kot v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Države (na Zahodu) imajo izkušnje od takrat, nove institucije, ustrezno dopolnjeno zakonodajo in, ne nazadnje, drugačne razmere na trgu dela, saj marsikje čutijo pomanjkanje določenih poklicnih profilov. Vzhodnoevropske države, ki se prvič soočajo z begunci (Poljska, Češka, Madžarska), imajo na drugi strani več težav. Na splošno analitiki OECD menijo, da je Evropa sposobna biti kos begunski krizi, hkrati pa dodajajo, da naraščanju števila beguncev še ni videti konca.
