V nasprotju s cilji, ki si jih je svet pod okriljem svetovne organizacije zadal ob prelomu tisočletja, je tokratni trajnostni paket močno razširjen na skoraj vsa področja človekovega udejstvovanja na planetu in zgrešeno bi bilo že v zasnovi, če bi bil primat v njem dan eni religiji. Problem seveda ni Frančišek sam, ampak vsa struktura pod njim, vselej pripravljena na križarske pohode, če se jim le prikaže priložnost. Lep dokaz je slovenska Katoliška cerkev, svoj čas lepo ločena od države in pravilno spravljena v zasebno sfero, ki je več kot zapolnila praznino za izginulo komunistično ideologijo ter se ob tem predvsem primerno materialno krepila in hkrati duhovno hirala, ko je sledila tajkunskemu pohlepu.
Ne gre pozabiti, da je bil milenijski razvojni načrt Združenih narodov pred petnajstimi leti univerzalen in sorazmerno skromno zastavljen v osmih nalogah, ki so obsegale izkoreninjanje ekstremne revščine, osnovnošolsko izobraževanje za vse otroke, napore za spolno enakopravnost, zmanjšanje umrljivosti otrok, izboljšanje materinskega zdravstva, izkoreninjanje aidsa, malarije in drugih bolezni ter skrb za okolje in oblikovanje globalnega partnerstva za razvoj. Do konca postavljenega petnajstletnega roka ostajajo le še trije meseci, kaj od naštetega pa se je uresničilo, ni vredno naštevati. Dejanski izplen je pravzaprav zgolj čas, porabljen za oblikovanje 17 nalog in 169 ciljev trajnostnega razvoja sveta do leta 2030, h katerim naj bi se na dvodnevnem srečanju zavezale vse članice ZN konec tega tedna v palači ob Vzhodni reki, številne med njimi s predstavniki na najvišji ravni, vključno z Vatikanom, ki ima v svetovni organizaciji zgolj status opazovalca.
Katoliškemu misijonarstvu ne gre spregledati zaslug v univerzalnem razvoju, zavedati pa se velja tudi njegovih pogubnih učinkov za cele civilizacije. Vatikan je pod sedanjim papežem postal mnogo bolj političen, kot je bil prej, Frančiškovi obiski na tujem pa po izbiri držav in vsebinsko bolj ustrezajo vplivnemu državniku kot pastoralni vlogi svetega očeta, najsi je šlo za Palestino, Turčijo ter Bosno in Hercegovino ali pa zdaj Kubo in ZDA, ki sta prav po njegovi zaslugi otoplili petdeset let zamrznjene odnose. Njegovo vse bolj opazno odrivanje verskega dogmatizma v ozadje delovanja Vatikana tudi z resda previdnim sprejemanjem zahtev sodobne družbe (naj gre za geje, ločence ali za milost za nosečnice, ki so se odločile za splav) mu nedvoumno širi politično platformo, ki pa jo kler pod njim marsikje drugače razume. Očitnemu in predvsem opozorilnemu razkoraku med papežem in političnim vplivom Katoliške cerkve smo, denimo, priča ob begunski krizi, v kateri je mimo Frančiška vera beguncev postala problem za politike v državah, kjer je po padcu komunizma zapolnila ideološko praznino, sekularne intelektualce pa uvrstila med nostalgike marksizma in leninizma.
Svet na zamajanih tečajih z rastočo neenakostjo, obsežno ekstremno revščino, vse večjimi okoljskimi problemi, opaznimi podnebnimi spremembami, 60 milijoni beguncev, vrsto dejavnih in grozečih vojaških spopadov in vse bolj oddaljen od globalnega partnerstva potrebuje poenoten program trajnega razvoja, ta pa je mogoč le, če bo utemeljen na skupnem imenovalcu. Sedanji papež bi morda celo lahko bil njegov del, a le kot državni in ne verski voditelj. Seveda bi moral kot tak zagotoviti, da njegovi državljani, torej katoliki, služijo drug drugemu ter vsem drugim in ne ideologiji (to je religiji), ki naj jo spravijo za zasebno rabo. Je sposoben tega koraka in vero izriniti iz političnih razprav o civilizacijskih dosežkih, ki naj bi postali globalni, a se jim po robu postavlja bolj ali manj opazen verski fundamentalizem, kakršnemu smo priča tudi v Sloveniji, zelo očitno, denimo, ob referendumu o družinskem zakoniku? Odgovora na to vznemirljivo vprašanje seveda ne bomo dobili, kajti tudi če bi bil Frančišek zanj sposoben, mu tega zagotovo ne bi dovolila Cerkev, ki se razglaša za vesoljno, čeprav je v resnici le del tega malega planeta in se ne drži niti lastne dogme o pomoči bližnjemu, ker ji bo potem bog pomagal.
Verjetnost, da bo trajnostni razvoj sveta do leta 2030 še bolj mrtva črka na papirju od njegovega skromnejšega predhodnika v obliki milenijskega razvojnega programa, se s papeževo zavzetostjo zanj zato pravzaprav povečuje. Če ga bo kler vzel za svojega, ga bo izničil, ker enostavno ni skladen z dogmatizmom katere koli vere. Če ste pomislili na vključitev vseh ver, pa razmislite še malo, namreč koliko fanatikov je potrebnih, da dobre namene spremenijo v pekel. In se spomnite vsaj globalnega navdušenja nad arabsko pomladjo...
