Četudi je repriza kriznega scenarija za zdaj oddaljena možnost, je istočasno precej bliže kot oddaljujoči se vlak robustnega razvoja. Slovenski BDP bi bil lahko ob stopnjah rasti izpred krize čez pet let vreden že 70 milijard evrov. Zaradi nekajletnega sedenja na peronu pa bo realnost primerljivo klavrna, saj bo gospodarstvo primerljivo manjše vsaj za tretjino.

Toda izgubljeno desetletje sedanji vladi ne sme služiti kot alibi ali odveza od prednostne naloge iskanja novih načinov pospeševanja rasti in, kar je morda še pomembneje, od gradnje (bolj) zdravih gospodarskih temeljev. Teh je danes bore malo. Potrošnja se prebuja prepočasi, prav tako trg dela, ni tujih in ne zasebnih investicij. Prve zavirata nestanovitno podjetniško okolje in pester nabor birokratskih preprek, druge pa kapitalski krč in pretrgane vezi med bankami in podjetji.

V arhipelagu podpovprečnosti je izvoz otok osamelec. Stroškovna konkurenčnost izvoznega sektorja se krepi, rast izvoza je med najvišjimi v Evropi, toda njegova usoda je (in bo) na koncu vselej odvisna od kupcev onstran meja Slovenije. Njihov apetit lahko močno zmanjša že škandal v avtomobilski industriji, ki bo po oceni nekaterih dosegel razsežnosti bančniške afere libor. Volkswagnu zaradi goljufanja na testih izpuhov dizelskega motorja grozi 18 milijard dolarjev kazni. Samo v tretjem četrtletju je za izgube rezerviral 6,5 milijarde evrov. Šok in razočaranje vlagateljev sta pahnila delnice Das Auta za več kot 30 odstotkov v rdeče. V nekaj dneh je izpuhtelo 25 milijard evrov vrednosti največjega proizvajalca avtomobilov na svetu – za primerjavo, begunska kriza bo Nemčijo stala pet milijard evrov, torej vsaj petkrat manj. V vrtinec škandala bodo kmalu posrkani še drugi velikani, vprašanje je le, kdo bo naslednji. Daimler ima v voznem parku 45 odstotkov avtomobilov na dizelski pogon, PSA Peugeot Citroën 40 odstotkov, BMW 35 odstotkov in Renault Nissan 25 odstotkov. Z vsemi pa imajo stkane tesne vezi slovenski dobavitelji avtomobilske industrije, ki so povsem odvisni od izvoza. Popotresni sunki bodo nedvomno stresli celotno Nemčijo, najpomembnejšo trgovinsko partnerico Slovenije, ki se sicer že nekaj časa s strahom ozira na vzhod, k ohlajajoči se Kitajski in gospodarstvom v razvoju.

Na videz udobna slovenska gospodarska rast je torej vse prej kot samoumevna. Jezdimo val tujega povpraševanja, poceni nafte, ki je gospodarstvu lani prinesla 200 milijonov evrov, in evropskih sredstev. A tokovi slednjih iz Bruslja v Ljubljano bodo prihodnjih nekaj let malodane presahnili – iz nove finančne perspektive Slovenija letos ni počrpala še niti evra. Finančni minister Dušan Mramor bo približno 650-milijonsko investicijsko luknjo več kot očitno polnil z višjimi davčnimi prihodki. Zviševanje davkov in zniževanje investicij? Takšnega recepta za dolgoročno gospodarsko rast v ekonomskih učbenikih običajno ne boste našli.