Biti dandanes oče ali mama zahteva celega človeka. Poleg vsakodnevnega dela so tukaj vsaj še judo, klavir, kitajščina, plezanje, rojstni dnevi, delavnice in drugo. »In ves čas predvsem čakaš,« navrže mlada mati v soboto v lutkovnem gledališču, kjer se je 104. igral Zverjasec. Hit predstava. V vseh 104 primerih razprodana.
Gledališče, ena od petih dvoran v stavbi, ki so jo davno nekoč (hiša se je najprej imenovala Mestni dom in je bila zgrajena leta 1899) zasedali gasilci, reševalci in mestni stražniki, v gledališče pa se je spremenila leta 1932 (v lutkovno leta 1948), je bilo tudi v soboto polno škorčadi. In njihovih staršev. »Drugače je, če so v dvorani samo otroci ali pa če pridejo v spremstvu staršev. Če so sami, so mirnejši in bolj osredotočeni na predstavo, v spremstvu staršev pa je nemir večji, da mobilnih telefonov, ki jih ljudje pozabijo ugasniti, ne omenjam,« pove Gašper Malnar, ki v predstavi igra Zverjasca in Lisico.
Zverjasec je rekorder
Zverjasec je mladi lik. Leta 1999 se ga je domislila Julia Donaldson, angleška otroška pisateljica. Pravljica oziroma knjiga je bila do zdaj prodana v približno 13 milijonih primerkov in po nekaterih podatkih velja za drugo največjo svetovno otroško uspešnico vseh časov. Na prvem mestu je z 22 milijoni prodanih izvodov (knjige) Zelo lačna gosenica, ki jo je leta 1969 napisal Eric Cradle, ameriški ilustrator in pisec otroških knjig. Na tretjem mestu je Tja, kjer so zverine doma Mauricea Sendake, prav tako razvpito slavna otroška slikanica zahodnega sveta, ki je prvič izšla leta 1963, v slovenščino pa bila prevedena leta 2013.
Dobrodošla orientacija bi utegnil biti podatek, da je Medvedek Pu, torej otroška klasika iz leta 1926, na četrtem mestu oziroma da je od drugih »veteranov« otroške literature Peter Zajec na 19. mestu, Alica v Čudežni deželi na 47. mestu, Heidi na 57. mestu, Peter Pan na 75. mestu, Hobbit pa na 88. mestu lestvice prvih sto največjih otroških uspešnic vseh časov. To so podatki, ki nemara dodatno osvetlijo, kakšne vrste prvak je Zverjasec.
Knjiga oziroma zgodba je načeloma namenjena otrokom med 3. in 7. letom, a pogled na izraze obiskovalcev med predstavo je dajal misliti, da ogled lutkovnega muzikala ni škodil nikomur. Če posplošimo; starši so imeli usta razlezena v nasmehe, otroci pa ves čas odprta od očaranosti nad dogajanjem. Prav tako očitno je bilo, da se zaključnega napeva, s katerimi se je 40-minutni lutkovni muzikal končal, človek naleze ne glede na leta.
»Morda se čudno sliši, ta svet pripada miši, morda se sliši noro, a miš pregrizne goro,« se glasi nalezljivi refren (avtorstvo Milan Dekleva), medtem ko se je glasbe domislil Davor Herceg. Poleg osnovne teme in zaključnega napeva vsak lik odpoje svojo pevsko točko. Kači (igra in izvrstno odpoje jo Martina Maurič Lazar), ki je mamba, je kakopak všeč samba. Sova je bolj operetna in zato pred točko spije jajce, s katero si popravi glas. In ko v svoji arijci omeni aplavz, se ta v dvorani dejansko takoj tudi razleže. Izjemoma ali vedno? »Ne, skoraj vedno zaploskajo na tem delu,« pove Jure Lajovic, ki igra Sovo.
Miš, ki zmore pregristi goro
Ljubko občinstvo. Otročaji so reagirali na sleherno finto. Te so se relativno dobro slišale. Kljub pridušanju Izidorja Koželja, vodjo predstave in tonskega tehnika, da zvok ustvarja na 25 let stari mešalni mizi ter zvočnikih oziroma ojačevalcih, ki pripadajo različnim sistemom in so prav tako že dotrajani: »Čim se kdo malo dotakne kablov, takoj vse šumi in brni. Potrebujemo novo opremo. Nove monitorje in novo mešalno mizo. Da bo zvok res na nivoju. Razumljivost govorice je ključnega pomena,« se je o tehniki razgovoril Koželj, strastno, kot je za pregovorno »picajzlasto« pedantne in poslu predane tehnike značilno.
Toda zakaj v predstavi pravzaprav gre? Za manipulacijo. Zverjasec je mala, osnovna šola manipulacije. Miš, glavni lik, je najšibkejša v gozdu in vse večje živali bi jo pojedle. No, Miš se v stiski domisli Zverjasca, grdega, brdavsasto velikega mutanta med medvedom, zmajem in še čim (lutke in scena nastale pod taktirko Natana Eska). Bitje z ostrimi bodicami na hrbtu, pomarančnimi očmi, groznimi kremplji, čekani in črnim jezikom. Miš jim natvezi, da Zverjasec najraje je lisice na žaru, sladoled, namočen v sovjem soku, in pražene kače. Na tak način jih prestraši dovolj, da jo pustijo na miru. Vendar pa Miš potem dejansko sreča tudi Zverjasca. Bitje, ki si ga je izmislila, postane realna grožnja. Tudi on jo hoče pojesti, čemur se Miš izogne tako, da odvrti zgodbo nazaj. Zverjasca prepriča, da ima opraviti z najmočnejšo živaljo v gozdu. Torej z njo. Kar mu dokaže s tem, da tokrat v njegovi družbi ponovno obišče Lisico, Sovo in Kačo. Ko zagledajo Zverjasca, se omenjeni spet poskrijejo v svoje luknje, le da Zverjasec misli, da je tako zaradi slovesa miši. O tem obratu torej poje zaključna pesem – o miši, ki zmore pregristi goro.
Včasih uprizorijo šest predstav na dan
Predstavo odigrajo trije igralci in igralka, ki upravljajo lutke in jim dajejo glas. Obenem so odeti v enake črne oprave, da so njihovi liki v ozadju neprepoznavni. Čeravno je šlo za 104. ponovitev, jih je bilo deset minut pred predstavo v zaodrju opaziti hoditi gor in dol po hodniku oziroma iskati potreben mir. Ni šlo za velike znake nervoze, a določeno tremo pred nastopom je bilo zaznati: »Ne, do zdaj še nobene predstave nismo odigrali rutinsko,« pove Lajovic, a se je tako kot pri Branetu Vižintinu, njegovem kolegu, ki igra dejansko glavno vlogo, torej Miš, dalo zaznati, da se preveč pogovarjala tik pred predstavo res ne bi. Profesionalci. Steklenica prestižne vodke v omarici v garderobi je bila neodprta, steklenina pa že obledela od dolgotrajnega zanemarjanja. Tudi kadi se v gledaliških garderobah kakopak ne več. Sodobne razmere. »Danes imamo dve predstavi, jutri imamo eno na gradu. Običajno imamo vsak dan predstavo, razen v ponedeljek. Igra se domala vsak dan, v decembru pa sploh, saj takrat uprizarjamo tudi po šest predstav na dan,« pove Petra Škofic, gostiteljica in gospa, ki v teatru skrbi za odnose z javnostjo.
Lutkovne predstave, ki jo vidiš pri štirih letih, ne pozabiš do konca življenja. In kaj se je otrokom najbolj vtisnilo v spomin? »Sova,« so ponavljali škorci na izhodu.
