Zapleteno vprašanje. Želel sem si več, zlasti na olimpijskih igrah, ko je bil kajak in kanu na divjih vodah v Barceloni šele prvič del olimpijskega programa. Bil sem dobro pripravljen, a se ni končalo po željah. Olimpijskega vzdušja sploh nismo občutili. Proga je bila v Seu d'Urgelu pod Pireneji ob meji z Andoro, ki je od Barcelone oddaljena tri ure vožnje. Vse skupaj je bilo zelo podobno svetovnim prvenstvom in svetovnim pokalom, ko sem ves čas gledal iste obraze. Dodaten naboj je bil ponos, da smo prvič tekmovali za samostojno državo Slovenijo, kar sem občutil kot veliko čast.
Leta 1992 v Barceloni ste olimpijske igre doživeli kot tekmovalec, v letih 2004 v Atenah in 2012 v Londonu pa kot trener.Kot tekmovalec imaš določeno rutino, povsem si osredotočen nase, dejansko imaš plašnice na očeh, da nič ne vidiš okrog sebe, ne zanimajo te drugi športniki. Šele kot trener sem spoznal vse razsežnosti olimpijskih iger. Zame je večji stres vloga trenerja kot tekmovalca. Kot tekmovalec greš tekmovat, kot trener moraš biti pozoren na kup stvari.
Za vašo generacijo je značilno, da ste bili otroci vode in šotora. Zrasli ste ob Savi v Tacnu, na tekme in treninge po svetu pa potovali kot taborniki, bivali v šotorih in si kuhali sami.Vse je bilo spontano. Dejansko smo bili taborniki. Na tekmo smo šli z vlakom, čolne smo naložili v tovorni vagon, nato pa smo jih na rami nosili do proge. Samoumevno je bilo, da smo spali v šotorih, da smo imeli en teden mokra oblačila in premočeno spalno vrečo, če je padal dež. Seveda smo si kuhali sami, obenem smo bili iznajdljivi, saj smo kot mački vedno pristali na nogah. Bili smo zelo složna ekipa in dihali za skupno zgodbo. Trener je bil velika avtoriteta, le informacij in strokovnega znanja je bilo precej manj. Tudi trenerji so rasli z nami in preizkušali novosti. Danes so drugačni časi in višji standard. Tekmovalcem omogočamo veliko več, a še vedno je treba enako trdo trenirati za tekmovalni uspeh.
Nove generacije nočejo primerjav in poslušanja zgodbic, kako je bilo nekoč.Prva poteza v vlogi trenerja, ko sem končal tekmovalno kariero, je bila, da sem za vselej šel iz čolna in se vanj nisem več usedel. Če bi se vračal v čoln, bi razmišljal kot tekmovalec, ne pa kot trener. Pri 53 letih sem tudi že toliko star, da ne morem več sesti v čoln in mladim pokazati, kako odpeljati progo, ampak skušam priti v glavo tekmovalca ter mu pomagati in svetovati.
Za vas je značilno, da ste trenerski samorastnik. Nihče izmed petih trenerjev (Kauzer starejši, Testen, Kuder, Tedič in vi), ki ste vodili tekmovalce na letošnjem svetovnem prvenstvu v Londonu, ni diplomant fakultete za šport.Vsi smo bili dobri tekmovalci z uspehi v različnih generacijah. Ko sem bil še tekmovalec in je manjkal kateri izmed trenerjev, je bila želja, da bi pomagal. A sem vedno rekel, da nikoli ne bom trener. Kot tekmovalec sem največ sivih las povzročil trenerju Kovačeviću. Zatrjeval sem, da drugi tega ne bodo počeli meni. Bili smo polni idej, zato trenerjem, ki so delali z nami, nikoli ni bilo dolgčas.
Kdaj je prišlo do klika, da ste vendarle prestopili med trenerje?Po olimpijskih igrah v Barceloni, kjer se načrtovanje forme ni izšlo. Na zadnjih pripravah v Seu d'Urgellu mi je šlo fenomenalno. Nato sva s trenerjem Polajnarjem, danes priznanim hidrologom, želela še nekaj dodati, ker je šlo za veliko tekmo, namesto da bi počela enostavne stvari, in sem prišel na tekmo »prekurjen«. Iz svoje neizpolnjene športne želje sem našel stik z mlajšimi fanti, da sem nanje začel prenašati svoje izkušnje.
Trenersko pot ste začeli v klubu Račica, danes se imenuje Tacen.Ko sem vstopal v trenerske vrste, sta začela veslati nečaka Grega in Miha Terdič ter prišla v mojo skupino. Velika sreča je, da sem rasel postopoma in tako spoznal delo od najmlajših do članov. Danes je v klubu delo izziv tudi zato, ker je med mladinci sin Klemen.
V klubu ste »deklica za vse«. Niste le trener, ampak počnete še marsikaj.Sem koordinator na kajakaškem poligonu v Tacnu. Moja naloga je povezava s Savskimi elektrarnami, malo elektrarno ob progi, ribiško družino, klubi, tekmovalci... Z vsemi sodelujemo zelo dobro in nam pomagajo, kolikor morejo.
Kakšni so otroci danes v primerjavi z vašo generacijo?Niso več pripravljeni vložiti veliko truda za nekaj, v čemer jim bo morda nekoč uspelo. Otroci gredo v tisti šport, kjer se imajo lepo. Trener mora ustvariti okolje, da otrok z veseljem pride na trening.
Koliko znanja ste črpali od tujih trenerjev?Različno. Največ od Američana Billa Endicotta, ki je začel zgodbo v kanuju in jo pripeljal na najvišjo raven. Manjkala mu je le olimpijska kolajna, a le zato, ker kanuja še ni bilo v programu olimpijskih iger. Leta 1992, ko je postal del olimpijske družine, so bili njegovi varovanci že prestari. Objavil je tudi nekaj strokovne literature, ki je uporabna. Marsikaj lahko napišeš, a nato je treba vse znati uporabiti tudi v praksi, kjer pa dva tekmovalca nista enaka in moraš ubrati različne pristope. Ko še ni bilo videoposnetkov, je bilo pomembno tudi oko, da si videl čim več podrobnosti. Včasih ti ne pomaga niti sto programov za primerjavo, knjig in posnetkov, če razlike in detajlov ne vidiš na vodi.
Kakšne trike uporabljate kot trener?Včasih škodi ali koristi že ena beseda ali pogled. Preveč informacij bolj škodi, kot koristi. Nisem trener, ki bi imel dolge govore ali pisal romane. Zlasti pri Savšku so dovolj dve, tri besede, kot so nagib levo, desno, visok, nizek kot... Ni treba filozofirati. Savšek nima želje po širokem spektru informacij, niti jaz kot trener ne delujem na takšen način.
Savškovi uspehi so vaša trenerska diploma. Po uspehih vas je že presegel s tremi kolajnami med posamezniki na treh svetovnih prvenstvih zapored.Hvala bogu. To je želja vsakega trenerja, ki je bil pred tem tekmovalec. To, da me je Savšek presegel, je potrditev pravilnosti mojega dela. V veliko zadovoljstvo mi je, da sem lahko del njegove zgodbe o uspehu. Zgodba, da je tekmovalec boljši od trenerja, je vedno zanimiva za medije, zato je bilo veliko šal o tem, da mi lahko reče, da je končno boljši od šefa. Z bronom na svetovnem prvenstvu v Pragi me je ujel, s srebrom lani v ZDA me je presegel. Njegova odlika je, da je lahko visoko uvrščen tudi s slabo vožnjo.
Za vas je značilen očetovski pristop. Očitno ste zelo potrpežljivi, da ste iz Savška, ki je bil talentiran, a hiter in neučakan, naredili asa za osvajanje kolajn.Bilo je marsikaj. Tudi povišani toni. Nikoli se nisva tako sprla, da bi imela tihe dneve ali da bi eden od naju hotel oditi drugam. Nikoli ni bilo zamer. Naslednji dan sva vedno naredila analizo, se pogovorila in šla z odločnejšim korakom naprej. Benjamin ni problematičen tip tekmovalca. Ima svoje muhe, a z njim se lahko vse dogovoriš, predvsem pa se z njim zelo težko spreš. Z njim se splača biti potrpežljiv. Že v mladosti je kazal talent, v katerega se splača vlagati, saj ima prirojeno fenomenalno sposobnost čitanja in izkoriščanja vode. To je skoraj nemogoče natrenirati, ampak ti to mati narava položi v zibko. Je naravni talent za kanu, izjemno hiter, a obenem raztresen. Težko ga je bilo prepričati, da stopi korak nazaj in zategne ročno zavoro, sicer bi bil v članski reprezentanci že dve leti prej. Na izbirnih tekmah je bil hitrejši od vseh, a s preveč dotiki. Obenem so bile napake najboljša šola. Začel je razmišljati, bil je vztrajen, prepoznal napake in zdaj vse to zna obrniti v svoj prid. Velika šola so bile olimpijske igre 2012 v Londonu, ko je bil najboljši v polfinalu, nato pa se je v finalu ujel v past velikega dogodka in hotel še nekaj več. Tudi na račun te izkušnje je začel osvajati kolajne, tudi srebrno v nedeljo. Je nebrušen diamant, ki se iz leta v leto bolj sveti.
Ali je naslednji trenerski cilj olimpijska kolajna v Riu de Janieru?Prvi korak je narejen z olimpijsko kvoto. Ker je konkurenca ostra že v slovenski reprezentanci, čaka Savška najprej interna bitka za olimpijsko vozovnico. Glede na to, kako Benjamin raste, je dosegljiva tudi olimpijska kolajna.
Kot tekmovalec ste imeli pomoč psihologa. Kako kot trener gledate na sodelovanje s psihologom?Tekmovalec potrebuje pomoč psihologa, da ga nauči tehnik sprostitve in vizualizacije. Sodelovanje mora biti dolgoročno, pri meni je psiholog del ekipe, pomemben predvsem takrat, ko pride do težave.
Kanu kot disciplina je bil vedno v senci kajaka.Vsi so šli v kajak. Tisti, ki v njem niso bili uspešni, so prestopili v kanu, kjer pa niso naredili velikih rezultatov. Z uspehi se je izboljšal ugled in status kanuja. V mojih časih so bili superiorni Američani, kar je povezano tudi s tradicijo kanujev in Indijancev. S svojim načinom treninga so orali ledino, zasedali prvi dve ali tri mesta, Evropejci pa smo capljali za njimi. V zadnjih letih smo ujeli priključek, postali konkurenčni in začeli premagovati superiorne Američane. V Sloveniji smo z vztrajnostjo prišli ob bok kajakašem, ki so imeli širšo bazo. Tudi mi imamo nekaj mlajših in zelo dobrih tekmovalcev, da povlečemo slovensko reprezentanco.
Ali je prihod Slovaka Mihaela Martikana pomenil novo razsežnost za kanu kot disciplino?Nedvomno. Nekoč so prevladovali Američani, od leta 1995, ko je pri 16 letih osvojil prvo kolajno na svetovnih prvenstvih, je poskrbel, da se je kanu postavil ob bok kajaku, in uprizarjal epske boje s Francozom Estanguetom. Je takšen superas, da je včasih z vrhunsko vožnjo dosegel celo boljši čas od kajakašev, česar je zdaj sposoben tudi Savšek.
Savšek je z odprtimi očmi in usti spremljal Martikana ter ga skušal posnemati na vsakem koraku.Včasih je bilo že moteče, ker se je preveč obremenjeval z njim. Še pred kakšnim letom je bil Martikan za Benjamina oh in sploh. Zanj je bil ikona in zadal si je nalogo, da bo naredil vse, kar je Martikan. Z Benjaminom že po konstituciji nista enaka, saj je Martikan precej nižji. Nato mi ga je le uspelo prepričati, da tudi mi znamo nekaj stvari narediti po svoje in na slovenski način.