O teh stanjih govorimo in ta stanja izzove košarka prej kot nogomet. Strukturiranost družbe, korupcija, nepotizem in druge podobne značilnost lahko zaradi košarke v navijaški glavi završijo in se besno razpenijo prej in intenzivneje kot zaradi nogometa. Zakaj? Rekel bi, da zato, ker je pri nogometu itak vse mogoče. Vključno s tem, da se milijardo evrov vreden igralec pred polnim stadionom pošopiri s potomcem sirskega begunca, ki ga je madžarska novinarka spotikala, medtem ko ga je snemala. V nogometu je vse dopuščeno. In vse sprejemljivo.

Nogomet je super nadstavba družbe. Svet zunaj realnega. Pridušati se nad nogometnimi paradoksi je kot zahtevati pravno zaščito sredi kaosa. Džungle. In nogomet te dejansko tudi ne obljublja vnaprej. Pravne zaščite namreč. Vsaj ne v tolikšni meri kot košarka, ki je v primerjavi z nogometom igra z veliko bolj dorečenimi pravili. Košarkarska zakonodaja je preciznejša. Več obljublja državljanu. Manj naključnosti dopušča, s tem pa daje večjo spodbudo iskanju racionalnih razlag.

V košarki vedno zmaga boljši. V nogometu to ni nujno. In ja, košarka se ponaša s slovesom »pametnejšega športa«. Prav tako s slovesom »športa pametnejših«. Igra študentov se je reklo nekoč, ko je bil nogomet še igra proletarcev, študentje pa so načeloma bliže temu, da bodo nekoč predsedniki države, mar ne? Navsezadnje v slovenski politiki ni nogometaša. Košarkar je. Vilfan. Zato nemara bolj bentiš nad državo, ko gledaš košarko, kot takrat, ko gledaš nogomet. Nogomet predstavlja, kar dejansko smo, košarka pa, kaj bi radi bili, se ne nazadnje glasi stara južnoslovanska športniška modrost.