Jože Brilej, upokojeni učitelj in ravnatelj: Vedno smo govorili, da je turizem najboljša tovarna

Živo se spominjam vsakega trenutka. Zbrali smo denar, poklicali geologe in naredili tri vrtine. Prva je bila pri današnjem hotela Breza. Voda je imela samo dvajset stopinj, kar je bilo žal premalo. Druga vrtina je bila suha in smo bili zelo potrti. Iz tretje, ki so jo izvrtali tam, kjer je zdaj vodni park Aqualuna, pa je voda kar bruhnila; imela je 35 stopinj Celzija. Od sreče in navdušenja smo skakali visoko v zrak. Zavedali smo se, da imamo v rokavu adut in da bomo dolino ob Sotli usmerili v turizem. Vedno smo namreč govorili, da je turizem najboljša tovarna. Skopali smo veliko jamo, jo obdali s hrastovimi deskami, naredili stopničke in pripeljali še dve baraki. To je bilo prvo kopališče in s tem se je vse skupaj začelo. Tako smo se mi takrat šli toplice. Pa poglejte, kaj je kasneje iz tega nastalo!

Res je. Preden sva z ženo prišla v Podčetrtek, sva bila štiri leta zaposlena v vzgojno-poboljševalnem domu v Radečah. Ona je delala v knjigovodstvu, jaz pa sem bil vzgojitelj in ravnatelj vajeniške šole. V tistih časih je bilo v prevzgoji, kot se je takrat reklo, več kot sto fantov in okoli trideset deklet. Delo je bilo izjemno naporno, čeprav se lahko pohvalim, da z mladostniki nikoli nisem imel težav, ker so vsi vedeli, da sem natančen in pošten. Najboljše vzgojno sredstvo je bilo delo. Vedno sem temeljito pregledal dosje in poskušal izvedeti, kaj je mladega človeka napeljalo na krivo pot in za kateri poklic bi se lahko izšolal. V šoli smo namreč imeli mojstre različnih poklicev, ki so mlade učili in jih pripravljali na vstop v novo življenje. Po štirih letih dela pa sem se tako izčrpal, da sem na zavodu za šolstvo v Celju vprašal, ali imajo zame kakšno drugo službo. Ker mi je zdravnik rekel, da bi zaradi zdravja moral živeti med zelenjem, sem z veseljem sprejel možnost, da grem za ravnatelja na osnovno šolo v Podčetrtku. Z ženo še nikoli nisva slišala za Podčetrtek, zato sva šla na staro avtobusno postajo, kjer so imeli velik zemljevid. Ogledala sva si pot in se s kolesi odpravila proti svojemu novemu domu.

Grozljivo je bilo. Ljudje so bili povsem apatični. Niso imeli volje, da bi kaj naredili. Bili so zelo zavrti in strašno starokopitni. Neko žensko sem takrat vprašal, kako bo preživela s petimi otroki, pa mi je mirno odvrnila, da bodo pač delali na zemlji in da bo že nekako šlo. Njive so takrat kopali z motikami, saj traktorjev niso imeli. Tudi midva z ženo sva živela v skromni hiši, v kateri ni bilo ne vode ne elektrike. Vedela pa sva, da bo treba nekaj korenito spremeniti. Bila sva mlada, zdrava in polna idej. V šoli smo ustanovili šolsko turistično društvo, leta 1959 pa je v Podčetrtek prvič pripeljal tudi vlak, ki je bil znanilec napredka. Šolarji so se začeli voziti v šole v Celje, odrasli pa v službo. Takrat namreč ni bilo avtomobilov. Mladi si sploh ne predstavljajo, kako skromno smo takrat živeli.

Res je. Brat Srečko mi je povedal, da imajo v Kragujevcu tovarno, v kateri izdelujejo fičke. Bil sem ves iz sebe. Imeti avto so bile takrat sanje vsakega mladega človeka. Še vedno se spominjam, da je stal 795.000 takratnih dinarjev in da sem na banki dobil posojilo, za katerega je jamčilo pet porokov. Ko sem fička pripeljal domov, sem bil tako srečen, da sem še ponoči vstal iz postelje, ga občudoval in božal. Kakšna škoda, da današnja mladina ne more občutiti takšnega veselja. Vsem se zdi samoumevno, da se naokoli vozijo z avtomobili. Če bi jih hotel zares navdušiti, bi jim moral kupiti letalo.

Seveda, vendar ne tistega starega fička. Čeprav sem dopolnil 91 let, imam še vedno vozniški izpit. Ko sem bil nazadnje pri zdravniku, me je temeljito pregledal. Celo uro sem bil pri njem, preden mi je izročil potrdilo. Vprašal me je tudi, kako je kaj z mojimi čutili. Odvrnil sem mu, da še vedno vidim brez očal in da tudi dobro slišim, ker mu sicer ne bi odgovoril na vprašanje. Priznati pa sem mu moral, da imam težave z vonjem. Zaradi starosti ne vonjam več hrane, kar je slabo, pa tudi svinjarije ne, kar je dobro.

Ko sem se leta 1981 upokojil, sem se odločil, da bom redno skrbel za fizično in umsko zdravje. Vsak dan vstanem ob petih zjutraj, delam na računalniku in se sprehajam. To počnem tudi zdaj, ko sem sam. Lani marca mi je namreč umrla žena. Poročena sva bila 63 let in še vedno se nisem sprijaznil, da je ni več. Zelo jo pogrešam. Bila je čudovita žena. Vedno je bila ob meni kot angel varuh. Rad obujam spomine na vse lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Ko sva bila še pri močeh, sva potovala po Ameriki in Evropi. Kamor koli sva šla, sem kupil kakšno stvar, ki je bila značilna za tisto državo. Vse, kar sem nakupil, imam razstavljeno v galeriji spominkov. Še posebno rad sem zbiral lepe deklice v narodnih nošah, molkov pa imam zagotovo več, kot jih imajo v samostanu.

Da, veren sem, vendar nisem rimokatolik. Verujem v naravo in te vere mi ne more nihče vzeti. Tudi narava se nam lahko maščuje, če grdo delamo z njo. Verujem tudi v neizmerno ljubezen svoje pokojne mame, ki je v skrbi zame zelo trpela. Jaz sem se namreč kar trikrat rodil. Prvič leta 1924, ko sem prišel na svet. Drugič pri dveh letih starosti, ko sem se polil z razbeljeno mastjo. Opekline so bile tako hude, da je moje življenje viselo na nitki. Preživel sem zaradi mamine ljubezni. Dolgo časa sem imel posledice. Ko sem obiskoval gimnazijo, na polovici glave nisem imel las in bilo mi je resnično zelo hudo. Tretjič sem se rodil med drugo svetovno vojno. Dezertiral sem iz nemške vojske in ušel strašnemu bombardiranju v Normandiji. Ko sem se živ in zdrav vrnil domov, se je mama zgrudila na tla in od sreče zajokala. Zaradi njene goreče molitve sta se tudi oba brata vrnila iz vojske. Vse to se je res dogajalo. Ničesar si nisem izmislil. Včasih kar ne morem verjeti, da je vse tako hitro minilo. Toda ko pogledam nazaj, sem zadovoljen in ponosen. Svoj bioritem prilagajam današnjemu svetu, vendar včasih ljudem kljub temu rečem, naj mi dajo malo miru. Vsakega, ki bi rad kaj dobrega storil za naš turizem, pa vedno rad sprejmem v svoj dom. Takšni ljudje so pri meni vedno dobrodošli.