Iz kako velikega kraja prihaja športnik ali športni kolektiv, v svetu športa nima velike teže. A nekaj je vseeno ima. Predvsem pri športnih kolektivih pride to bolj do izraza, saj imajo velika mesta na voljo večji bazen igralcev, sponzorjev in pogosto tudi boljše razmere za trening. Nekoliko drugače je v individualnih športih, kjer imajo posamezniki v bolj odročnih krajih morda celo večje možnosti za uspeh. A tudi pri njih se težave zaradi oddaljenosti od večjih mest poznajo. O tem smo spregovorili z metalcem kladiva Primožem Kozmusom, direktorjem košarkarskih državnih prvakov Tajfuna iz Šenčurja Urbanom Palčnikom ter vodjo projektov pri slovenski marketinški agenciji S. V. – RSA Luko Masljem.
Odločitev med študijem in kariero
Nekdanji olimpijski in svetovni prvak v metu kladiva Primož Kozmus se je s športom začel ukvarjati v Brežicah, kjer je obiskoval srednjo šolo. Sprva se je preizkusil v moštvenih športih, nato pa po vzoru sestre presedlal na atletiko. V metu kladiva je pozneje prišel v sam svetovni vrh, a kljub temu pravi, da je imel in ima zaradi oddaljenosti Brežic od Ljubljane kar nekaj problemov. »Prva negativna stvar je, da si takoj v startu bolj oddaljen od korita. Problem se nato pojavi, ko pride do vprašanja glede študija. Če treniraš v manjšem kraju, se moraš pogosto odločiti med študijem in kariero. To se je zdaj nekoliko spremenilo, a vseeno ni zanemarljiva stvar. Potem so tu sponzorji. Večinoma sestanki z njimi potekajo v Ljubljani. Boljši ko si, več je sestankov, več časa ti vzamejo. To se lahko potem pozna tudi pri rezultatu. Če živiš v Ljubljani, lahko to obdelaš v eni uri, če se moraš pa voziti 100 kilometrov v eno smer, pa za to porabiš cel dopoldan. Ko pa pozneje razmišljaš tudi o drugi karieri, se znova pojavi težava, saj so zaposlitve v Ljubljani, manj pa je posluha za to, da bi delal doma.«
Kar se tiče pogojev za delo, Kozmus v Brežicah nima težav. Met kladiva je namreč disciplina, ki ne zahteva posebnih pogojev in so že skromni dovolj, da lahko delaš vrhunsko. Odmaknjenost in odsotnost marsikaterih stresnih dejavnikov Kozmus označi za pozitivno plat delovanja v manjšem kraju. »Sicer pa zna biti pri atletiki problem s pokritimi dvoranami, da lahko tudi pozimi poteka kakovostna vadba. Tako se morajo atleti v drugih panogah pogosto voziti v Ljubljano, Celje ali pa Zagreb,« še izpostavi Kozmus.
Dnevne migracije so velik zalogaj
V kolektivnih športih je pri nas pravljico nazadnje spisal košarkarski klub Tajfun. Moštvo iz Šentjurja je skozi celotno sezono prikazovalo dobre predstave, na poti do finala izločilo dotlej petkratnega zaporednega prvaka Krko in se na koncu proti Rogaški veselilo največjega uspeha v klubski zgodovini. V letošnji sezoni bo Tajfun tako nastopal tudi v ligi ABA, a bo moral domače tekme zaradi zahtev vodstva tekmovanja igrati v Celju. Direktor kluba Urban Palčnik sicer poudarja, da so pogoji za delo s podporo lokalne skupnosti in šole na visoki ravni, a da bi bilo seveda lažje, če bi imeli lastno dvorano, ki bi jim bila na voljo 24 ur. Večje težave opaža na drugih področjih. »Če začnemo čisto iz osnove, je dejstvo, da imamo pri Tajfunu razvejano košarkarsko šolo, ki jo gojimo po vseh šolah v okolici naše občine. Hkrati imamo selekcije znotraj samega kluba, kjer se vzgaja kader. V nadaljevanju je preboj v člansko ekipo velik korak za marsikoga. Veliko se jih zaradi takšnih in drugačnih okoliščin ne more kosati z najboljšimi in ne najdejo mesta v prvi ekipi. Tu se potem pozna osip, ker alternativ ni. Otroci se vedno bolj odločajo za šolanje, ki poteka v večjih krajih. Ljubljana in Maribor, ki sta univerzitetni središči, sta tu v prednosti. Tam lahko veliko lažje usklajujejo termine treniranja in šolanja in se tako razvijajo. Razdalja med Šentjurjem in Ljubljano je prevelik zalogaj, da bi se nekdo lahko resno lotil obeh zadev. Pri nas kljub temu obstaja delni profesionalizem. Imamo nekaj profesionalcev, drugače pa so tudi fantje, ki imajo zraven šolo ali delajo. Določenim to uspeva, drugim težje,« pravi Urban Palčnik, ki največje težave opaža pri otrocih. »Iz vseh oddaljenih vasi in občin je vedno potreben prevoz. Dandanes so starši obremenjeni, službe pa naporne in je logistika dnevnih migracij na treninge velik zalogaj. S košarkarsko šolo smo poskušali olajšati oziroma šport približati košarke željnim otrokom. V vsakem primeru je vloga staršev izredno pomembna, da poskrbijo za prevoze na tekme in ostale stvari. Otroka je treba vsak dan pripeljati na trening, kar je v velikih mestih, kjer je javni prevoz in s tem boljša dostopnost, lažje.«
Čeprav klub prihaja iz manjšega kraja, večjih težav s pridobivanjem sponzorjev nima. Palčnik poudarja, da se šport sponzorira skozi rezultat, podjetja pa morajo v klubu prepoznati potencial za lastno promocijo. »Od vsakega posameznega sponzorja je nato odvisno, kako se vpelje v samo zgodbo. Mora pa obstajati močna opora upravnega odbora in ostalih deležnikov, da se sredstva pridobivajo. Višji rang tekmovanja ko je, več sredstev zahteva, a je tudi atraktivnejši. Tudi to je posel in iz tega spektra družbe pozorno gledajo na vložena sredstva, saj se jim morajo optimalno povrniti.«
Na pravem mestu ob pravem času
V slovenski agenciji za komuniciranje v športu S.V. – RSA na dejstvo, iz katerega kraja prihaja kakšen športnik, ne gledajo. Še posebej ne pri individualnih športnikih. »Poglejte slovenske olimpijce. Le redki so iz Ljubljane, velika večina je od drugod. Imamo ogromno dobrih športnikov, ki prihajajo iz manjših mest ali krajev, zato to pri nas ne igra nikakršne vloge. V nekem trenutku kariere mora biti posameznik enostavno na pravem mestu, spoznati prave ljudi in biti hkrati tudi osebnost. Kot je pri klubu pomembna zgodba, mora imeti tudi individualni športnik nekaj več. Iz kje prihaja pri tem sploh ni pomembno. Tudi če se v najbolj zakotnem slovenskem kraju rodi vrhunski športnik, ne vidim težave, da ne bi ob pravi podpori uspel,« meni vodja projektov pri S.V. – RSA Luka Maselj.
Maselj se sicer v osnovi strinja, da imajo večja mesta boljše izhodišče zaradi večjega nabora mladih talentov, sponzorjev in ljudi s takšnimi in drugačnimi povezavami. V Sloveniji še toliko bolj, ker je Ljubljana center vsega. »Pri kolektivnih športih to bolj pride do izraza, ni pa seveda nujno. Dobri pogoji za delo so lahko tudi v manjših krajih. Gorica je na primer v nogometu vedno proizvajala dobre igralce. Je pa iz marketinškega vidika težje, saj je že zaledje navijačev manjše. Veliko je odvisno od zgodbe in širše okolice, konec koncev tudi športa. Nekateri športi uspevajo v manjših krajih, kjer večjih športov ni. Vse je povezano z vizijo, strategijo in predanostjo lokalnega okolja. Celje je rokometno mesto, Jesenice na primer hokejsko. Gre za manjši kraj, ki pa ima marketinški potencial tudi zaradi tradicije.«
