Tetralogijo Štirje časi sem pričel pisati pred približno petnajstimi leti. Želel sem izraziti svoje filozofsko prepričanje, ki ni sistem filozofskih dogem, ampak filozofska pot, potovanje skozi ideje, svetove, lastne misli. Oblika pisanja, ki sem jo izbral v tetralogiji – večina je napisana v dialogih –, mi je omogočala pisati večglasno, z različnih zornih kotov. Zanimal me je ciklus časov, najprej so to seveda letni časi, ki pa imajo tudi metaforičen pomen, izražen v mottu k tem knjigam: »Štirje časi so dani človeku: preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost«. Analogija med temi ravnmi ni enoznačna, stikajo pa se zlasti v četverju. V Zimi, zadnjem delu tetralogije, v knjigi O sencah, se vračam k nekaterim temam, o katerih sem pisal pred skoraj tridesetimi leti v romanu Romanje za Animo – namreč k vprašanjem duše.
Četverje časov pomeni tudi neko celoto. Ste s tetralogijo zadostili svoji intenci po celovitosti?Celovitosti verjetno nikoli ni mogoče povsem doseči, pomembna pa je pot iskanja. Tetralogija je knjiga mojega življenja, ki je nisem pisal samo jaz, ampak je tudi knjiga pisala mene. Gre za dvosmerni odnos med avtorjem in tekstom ter med avtorjem in osebami, ki nastopajo v knjigi. Filozofija je zagotovo klic k celovitosti, uslišan ali ne. S tega vidika me zanima tudi renesansa, ko je bilo iskanje celovitosti srečnejše od današnjega. Danes je takšno iskanje napornejše zato, ker smo vsi tako specializirani v svojem delu, pa tudi sicer se v enem človeškem življenju zvrsti več življenj. Z vidika celovitosti je pomembno vprašanje spomina – filozofskega in zgodovinskega spomina ter spomina na to, kar si bil v življenju do sedanjega trenutka. Pomembno je, da človek samega sebe razume kot bitje preteklosti, sedanjosti, prihodnosti in večnosti.
Lahko pojasnite pojem večnosti, na katerega se posredno ali neposredno nanašajo Štirje časi?V odgovoru se moram navezati na filozofsko tradicijo, ki mi je blizu. Po filozofskem nagnjenju se uvrščam – kolikor privzamemo, da so takšne uvrstitve vselej zgolj približne – med novoplatonike: zame je osrednjega pomena filozofija duha in platonizem je filozofija duha par excellence, ki pa se v zgodovini idej vseskozi prenavlja in seveda tudi kritizira. Najboljši filozofski odgovor na vprašanje večnosti, kar jih poznam, je še vedno platonski odgovor, ki razrešuje tesnobo in bolečino minevanja z brezčasnostjo Uma in Dobrega. Želja po večnosti izvira iz tega, da vse teče in mineva, nas pa to boli in se sprašujemo, kako naj se temu upremo. Platonizem daje naslednji odgovor: večnost je, toda ne v smislu nekega neskončnega časa, neskončne prihodnosti, temveč v smislu brezčasnosti, »večne sedanjosti«. Ta »topos duha« v svojih delih imenujem tudi »sončava«, tj. tista luč, ki omogoča, da sploh smo, da bivamo, mislimo, čutimo – to je luč bivanja, življenja, zavesti.
Omenjate luč, pa vendar se Zima ukvarja zlasti s sodobnimi sencami, z možnostjo bivanja v virtualnem svetu. Kakšen je vaš odnos do naše kiberprihodnosti? Vas skrbi, ker plovemo, kamor plovemo?Sence so glavna tema Zime in so v tej knjigi razumljene v širšem pomenu, kot replike nekih resničnejših form, ki zajemajo vse od platonskih senc prek optičnih senc do virtualnih »senc« v sodobnem svetu (replik, simulakrov, »avatarjev« ipd.). V knjigi ne tarnam nad tem, da v našem času Luč ugaša ali kaj podobnega. Zanima in skrbi pa me problem pozabe tistega, kar je najbolj svetlo, najbolj vredno, namreč »luč dneva«, ki nam je dana kot zavest, kot duša. Po drugi strani pa brez senc, o katerih pišem, seveda ne bi mogli videti čiste Luči. Bila bi premočna za naše oči in bi nas kot končna bitja sežgala. Ob tem pa bi rad opozoril, da luč, o kateri govorim, ni mišljena zgolj kot božanska ali božja onstranska Luč, temveč predvsem kot svetloba našega bivanja v svetu, luč »tu-in-zdaj«. Sence nas vodijo k spominu na to, da nam je dana svetloba bivanja, mišljenje, čustvovanje, zavedanje sveta in sebe – in prav te »tostranske« luči se premalo zavedamo, premalo jo znamo ceniti.
Poanta Zime je, da človeštvo med drugim lahko reši fokus na dušo oziroma skrb za dušo. Kaj to pomeni?Danes se zdi govoriti o duši že skoraj nespodobno, vsekakor pa staromodno. V filozofski in religiozni tradiciji je duša razumljena kot večno, nesmrtno v človeku, vendar ne vemo, ali je zares takšna. A tudi če ni nobenega onostranstva, kamor bi duša odpotovala po smrti, je zdaj-in-tu očitno, da smo živa bitja, da imamo zavest, da imamo dušo. Če rečem v prispodobi – smo kakor svetilke, kakor iskre duha v velikem prostoru sveta, vesolja. Morda imamo zavest le mi in drugih zavestnih bitij ni, vsaj ne daleč naokoli. Torej je v tem, da lahko mislimo sebe in svet, tudi velika odgovornost, da to, kar nam je dano, uporabimo v dobrem pomenu. Dandanes je bolj kot kadar koli naša glavna naloga, da smo čuječni do vseh bitij tega sveta, da si prizadevamo za sočutje in posluh do drugih ter obenem tudi do samih sebe, do tistega, kar je v nas dragoceno in dobro. Zavedanje duše je povezano s prihodnostjo sveta, s snovanjem novih skupnih idej in zamisli, pozitivnih in obenem uresničljivih »utopij«, ki jih zdaj, žal, še ni kaj dosti na vidiku.
