Poustvaritev našega zvokovno najkakovostnejšega orkestra, Slovenske filharmonije, in izkušenega dirigenta Theodorja Guschlbauerja bi potrebovala še čistejši umetniški dotik (ta se SF rad izmakne) – zlasti raznolikejše, gibkeje izživete tempe, da bi se dramska kretnja in prema ritmika Rousselovega baleta stopnjevali v nebrzdano kipenje, ne pa v nekakšno napol »militantno« različico postimpresionizma. V prvi polovici četrtkovega večera (uvod z Berliozovim Rimskim karnevalom je segel v bližino izvedbene odličnosti) je kot solist v koncertu Čajkovskega kraljeval Daišin Kašimoto; filharmoniki so ga spremljali vzdramljeno, ob nekaj drobnih neskladjih. Violinist, od katerega smo pričakovali visoko raven, ni razočaral.

Če zapišemo, da smo doživeli interpretativno polnovrednost, ki je nemara ne bi nujno pripisali poustvarjalcu, znanemu predvsem po funkciji koncertnega mojstra, se seveda dotaknemo tudi vodilnega med svetovnimi orkestri: glasbeniku prvega pulta Berlinskih filharmonikov pač ne manjka domišljije. Kašimoto, čigar tonski razpon je kakor zbirka živosti (med drugim bogato povedni détaché) in lepot med kristalnimi višinami ter gosto, »nosljavo« obarvano nižjo lego, je igral kot utirjen koncertant – brez sladkobe in vihranja nam je predajal glasbo vznesenosti, melodične (tenko)čutnosti, drzne, vendar priljudne in tudi folklorno obarvane umetelnosti.

Petkova izvedba Čajkovskega z Ano Dolžan sodi v študijski okvir. Odlikoval jo je izvajalkin občutek za cantabile in temperament glasbe, kalila pa tehnična nedoraslost bravuri, ki je izrazno neodtujljiva pla(s)t skladbe. Glavno besedo na večeru AG so imele pianistke, izpostavljene oblikovalskemu izzivu poudarjeno motoričnih skladb. Mija Novak se je našla bolj v topli sentimentalni sredici Šostakovičevega »koncerta brez umetniške vrednosti« (avtorjeva oznaka stvaritve v F-duru); ritmični utrip prvega stavka je prenikal zaradi pianistkinega zmehčano nedirektnega zamaha, finale skladbe pa je bil primerno iskriv. Pri Pandelini Atanasovi – v njeni izvedbi smo si Ravelov Koncert v G-duru zapomnili po briljantnem Prestu – se je zaostanek za substanco nakazoval bolj prikrito, v nedorečenem, nekoliko romantiziranem odnosu do vsebine, zlasti do jazzovskega podtona, in v izpovedni neizkoriščenosti počasnega stavka. Zdi se mi, da v kontekstu akademske »šole« omenjenih solistk opisana primanjkljaja v njunih nastopih nista brez pomenljive asociativnosti.

Ritmični elan in odmerjena razporeditev zvočne energije – tudi v vzajemnem razmerju deležev – sta vrlini dua, ki ga sestavljata Nadja Rus in Neža Koželj; njuna precizna izvedba Poulencovega Koncerta za dva klavirja se je skušala izrazno odzivati tudi »nenavadnim« obratom skladateljeve govorice. V zaključni skladbi je mariborski orkester pokazal še največ ansambelske samozavesti; Simon Krečič se je ves večer trudil za čim večjo usklajenost izvedbenih celot, vendar so bili tonski odzivi večinoma zasilni (milo zapisano), ob Ravelovem gostem tkivu orkestrskih solov pa še manj kakor to.