Med kulturniki zaradi tega včeraj ni završalo od olajšanja. Na osnovi razreza proračunskih izdatkov za prihodnji leti je bilo namreč tako in tako jasno, da gre le za prvi predlog, okoli katerega se bodo ministri še pogajali. 151 in 155 milijonov evrov v naslednjih dveh letih zato ni mogoče označiti za zadovoljiv pogajalski dosežek, saj so razmere v kulturi po pol desetletja krčenja zrele za ambicioznejši dotok denarja v ta resor. Le normalizacija in stabilizacija proračunskega financiranja bi omogočili izrabo vseh potencialov, ki jih kultura pri nas nedvomno ima: od žive umetnosti do kulturne dediščine in kreativnih industrij.
Ministra za finance in ministrskega predsednika podatki o gospodarskem prispevku kulture menda ne ganejo, pravi ministrica. Postavlja se torej v vlogo protestnice in bojevnice na strani kulturnikov. Kaj drugega ji tudi ne preostane, saj na mesto ministrice ni bila imenovana kot suveren politični subjekt, v katerega bi predsednik vlade polagal kakršne koli upe. Bržkone še nismo imeli vlade, ki bi ji bila kultura v tolikšni meri nujno zlo, kot je Cerarjevi. Za dosledno kulturno politiko torej ne potrebujemo le boljšega prvega kulturnega politika, pač pa predvsem novo vlado.
Izbojevano »povišanje« sredstev je tako pirova zmaga in pesek v oči. Katastrofične projekcije ostajajo, predvsem pa trend gibanja proračunskih sredstev za kulturo še naprej ostaja obrnjen navzdol. To kulturi vse bolj realno napoveduje negativno spiralo: slabša kakovost storitev in rezultatov, ki bodo posledica današnjih krčenj, bo za politiko postala le še dodaten alibi za nadaljnje manjšanje financiranja.