Kot izhodišče je Ozonu tokrat služila kratka zgodba britanske pisateljice kriminalk Ruth Rendell, vendar je režiser zgodbo priredil zelo svobodno in ohranil zgolj okostje originalnega materiala. Uvodoma predstavi Lauro (Isilde Le Besco) in Claire (Anais Demoustier), ki sta najboljši prijateljici že od otroštva. Vse pomembnejše življenjske mejnike sta preživeli skupaj in očitno je, da jim je njuno prijateljstvo opora in stalnica v življenju. Ko pa Laura zboli in umre, zapusti moža Davida (Romain Duris) in hčer Lucie. Kot prava prijateljica Claire obljubi, da bo poskrbela za oba, čeprav ne ve, kaj to pravzaprav pomeni. Vse to se na platnu odigra v prvih desetih minutah, nato pa si Ozon vzame čas in pokaže, da stvari niso tako jasno začrtane, kot se je zdelo na prvi pogled.
Ozon se skozi ves svoj filmski opus – na tak ali drugačen način – ukvarja z analizo družbenih identitet, njihovih konstrukcij in dekonstrukcij. Čeprav je sam poudaril, da transvestizem ni predmet filma Nova prijateljica, je osrednji fokus vendarle na spolnih identitetah in vlogah, ki naj bi jih moški in ženske igrali v heteroseksualni matrici. Obrat se namreč zgodi, ko Claire ugotovi, da se David rad oblači v ženska oblačila, kar jo najprej šokira (njena malomeščanskost pride tu do polnega izraza), nato pa ugotovi, da je Virginia (kot poimenuje preoblečenega Davida) lahko njena nova najboljša prijateljica. Njun odnos se sprva zdi kot kopija odnosa, ki sta ga imeli Claire in Laura, sčasoma pa se narava tega odnosa spremeni, kar postane problematično tako za Claire kot za vso okolico.
Kadar se zgodba osredotoči na spolne identitete, ni narobe, če se scenarist opre na teoretike, ki se ukvarjajo s študijami spolov, in očitno je, da se je Ozon pri pisanju scenarija v veliki meri navdihoval pri avtoricah, kot sta Simone de Beauvoir (ženska se ne rodiš, ženska postaneš) in Judith Butler (spol kot performans). Vendar pa je njune koncepte (podobno kot zgodbo Ruth Rendell) uporabil zgolj na način, ki je bil primeren za njegov film. To polovičarstvo se pokaže tako pri Davidu, ki iz Virginie ustvarja skoraj performans, kot tudi pri stranskih likih (Clairin mož, Laurina starša), ki so zacementirani v svojih vlogah in služijo zgolj kot politično nekorektne replike.
Prav tako na sredi poti se ustavi tudi Ozonova namera, da bo zgodbo o spremenljivosti identitet razgrnil z uporabo različnih formalnih in žanrskih okvirov. Namesto funkcionalnega prepleta žanrov je namreč ustvaril zmedeni kolaž, ki brez pravega razloga bega od komičnih prizorov, kriminalnega suspenza, melodramskih zasukov do povsem hollywoodskega konca. Tovrstno menjavanje atmosfer sicer ustvari občutek spremenljivosti, vendar pa se kompleksnost tematike izgubi v tej dobro nastavljeni, a slabo izvršeni žanrski zmešnjavi.
