Toda ob tem diagramu obstaja še en drug, »diagram« letošnjega Festivala slovenskega filma, nad katerim sta bila tako navdušena direktorja SFC in festivala. To sicer ni diagram, ampak statistika, ki pravi, da je bilo na festivalu skoraj sto filmov raznih dolžin in kategorij, med njimi pa kar osem celovečercev (sedem igranih in en dokumentarni). In če bi povezali točke, torej tisti diagram in to statistiko, kaj bi dobili? Da bolj ko se nižajo proračunska sredstva za filmsko produkcijo, več filmov nastane? A če je res videti tako, potem za ceno nižjih produkcijskih predračunov, bi dejali filmarji. Toda med sedmimi celovečernimi igranimi filmi je bil tudi eden, ki ni bil le nizkoproračunski, ampak skoraj brezproračunski ‒– Psi brezčasja v produkciji Lignit filma, ti pa so bili vse prej kot eden slabših filmov festivala. Seveda je dejstvo, da nizki proračuni ne omogočajo produkcijsko zahtevnejših filmov, toda ne pomenijo nujno, da bo film slab. Edino, kar zanesljivo zagotavlja slab film, je slab scenarij. Če mi ne verjamete, se bom sklical na avtoriteto, Syda Fielda, ki pravi: »Po dobrem scenariju lahko nastane tako dober kot slab film. Po slabem scenariju pa lahko nastane samo slab film.« Pravo vprašanje v zvezi z letošnjim festivalom bi se torej moralo zastaviti kot vprašanje dialektičnega preskoka iz kvantitete v kvaliteto.
Z nekaj ironije bi rekel, da je ta »preskok« morda še najbolj opazen pri tako imenovanih manjšinskih koprodukcijah, tj. tistih, pri katerih SFC prek slovenskega producenta sodeluje z manjšinskim finančnim vložkom, včasih pa v njih sodelujejo tudi slovenskih filmarji in igralci. Toda z vidika nacionalne kinematografije so to bosanski, hrvaški, srbski in grški filmi, med temi pa sta letos izstopala zlasti oba hrvaška, Kosec in Zenit. Filmarji pravijo, da so koprodukcije edini način, kako je danes mogoče narediti film v Evropi, in najbrž imajo prav, toda na letošnjem festivalu jih je bilo kar šest, iz programa SFC pa sta se uvrstila v tekmovalni program le dva filma (Idila in Šiška Deluxe) in pri nobenem ni bilo kakšnega hrvaškega ali srbskega koproducenta. Tako se zdi, kot da gre Slovenski filmski center po poti nekdanjega Triglav filma, ki je nazadnje samo še koproduciral.
»Vsi smo žanrski pisci«, pravi scenarist in avtor knjige Zgodba Robert McKee. Ker je žanrsko pravilo »trdna podlaga, ki daje najbolj plodne ideje«. Slovenski pisci scenarijev se s tem najbrž ne bi strinjali, vsaj sodeč po njihovih filmih. Toda letos smo le dobili dva »čista« žanrska filma, grozljivko (Idila) in kriminalko, celo z lastnostmi filma noir (Psi brezčasja). Idila ima vse konstitutivne žanrske elemente, od opozicije ruralno–urbano, predstavljene prek zločinskih hribovskih idiotov grozljivega videza, ki iz možganskega mozga mestnjanov (skupine modnega fotografa in manekenk) varijo »žlahtno« žganje, ki gre v mestu dobro v promet, pa vse do »zadnjega dekleta«, ki se je v »klasični« grozljivki rešilo, v slovenski pa ne več, obveznih kletnih prostorov s srhljivimi napravami, odsekanimi glavami in precejšnjimi količinami krvi. In kot v skoraj vsaki grozljivki bi tudi v Idili lahko našli kakšno »družbeno« ali celo »metafizično metaforo« (najhujša groza se skriva tam, kjer je vse videti najlepše). Psi brezčasja pa so dokazali tako to, da za filmnoirovski svet, kjer vlada velika prepustnost ali tesna povezanost med kriminalom, zakonom, biznisom in politiko, tudi slovenščina ni več noben »tuj« jezik, kakor to, da se je slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice »univerzalne« kriminalke. Ni naključje, da so bolj ali manj spodleteli tisti filmi, ki so se raje poigravali z žanrom, kot pa se ga držali.
Še nekaj malega o kratkem filmu, vendar ne toliko o Ljubezni na strehi sveta, ki je čisto v redu, kakor pa o kratkem filmu nasploh. Ali točneje: na slovenskem festivalu. Neki problem je že to, da tukaj enakovredno tekmujejo kratko- in dolgometražni filmi, toda večji ali pravi problem je po mojem v tem, da sta tudi za institucionalni festivalski pogled ti kategoriji enakovredni. Saj sta lahko tako kratki kot celovečerni film »enako dobra«, toda odkar se je v prejšnjem stoletju uveljavila dolgometražna forma, se film »dogaja« v tej obliki, ki pa ni zgolj »podaljšanje« kratke forme.
