Končna zmaga Špancev je na neki način presenečenje. V skupinskem delu v Berlinu so izgubili dve tekmi, na tretji z Nemčijo pa viseli in lahko bi se zgodilo, da se sploh ne bi prebili v drugi del tekmovanja. Napredovali so za dlako, poleg tega pa rotirali majhno število igralcev, zato je le redko kdo računal, da lahko pridejo do konca. A ti igralci so bili dobro pripravljeni, veliko bolje kot recimo Tony Parker ali Nicolas Batum pri Franciji. Boljša pripravljenost manjše skupine vrhunskih igralcev je na koncu odločila.
Pau Gasol je bil brez debate najkoristnejši igralec tega prvenstva. Igral je briljantno in bil ključ do španskega naslova. Verjetno je nastopal s slabo vestjo, ker je bil lani na svetovnem prvenstvu on tisti, ki je bil slabo pripravljen in je prišel, podobno kot letos Parker, igrat z levo roko. Zaradi tega se je letos vrhunsko pripravil in s soigralci storil tisto, kar si je želel – maščeval.
Litva se je v finalu znašla po zaslugi sistema tekmovanja. Ni bilo najbolj pošteno ali korektno, da so se Španci in Francozi srečali že v polfinalu. Litva se je znašla v skupini v Rigi, ki je bila daleč najslabša na prvenstvu. Glede na to, da so si z lahkoto priigrali prvo mesto, so si zagotovili boljše izhodišče v Lillu. Edina prava tekma, ki so jo odigrali, je bila proti Srbiji, ki v polfinalu ni dobro funkcionirala.
Srbija je bila letos v skupini briljantna, v nadaljevanju pa več ni bila prava. Lani na svetovnem prvenstvu je bilo ravno obratno, saj je komaj prišla iz skupine, nato pa v izločilnih obračunih igrala odlično. Letos jo je javnost preveč obremenila, ko je že vnaprej razglašala, da bo prišla do kolajne. Tudi sam sem bil prepričan, da bo tako. Obetal se je finale Francija – Srbija, na koncu se je razpletlo povsem drugače. Pod pritiskom rezultata so Srbi počepnili in psihično tega niso zdržali. Ko je bilo najbolj potrebno, so prikazali dve slabi tekmi. Bili so neprecizni, nepreciznost pa je najbolj povezana s psiho.
Če potegnemo črto pod evropsko prvenstvo, lahko rečemo, da je bilo zanimivo. Bilo je nekaj novih stvari, kot je to, da se je igralo v štirih državah. Izpadlo je dobro in gre verjeti, da bo to prakso Fiba nadaljevala, čeprav je do nje prišlo po naključju. Tudi ogromna dvorana v Lillu se je izkazala kot zadetek v polno. Kar zadeva kakovost košarke, pa velikega koraka naprej ni bilo. Pri igralcih so znova izstopala ista imena, ki se pojavljajo že zadnje desetletje. Starejši in izkušeni igralci nosijo breme, skrb vzbujajoče pa je, da večjega pritiska mladih v ozadju ni. Upam samo, da se grožnje in pritiski Špancev ne bodo uresničili. Govorim o tem, da bi Fiba dovolila še drugega naturaliziranega igralca. To bi bil zares velik korak nazaj za evropsko košarko.
Zmago Sagadin je nekdanji trofejni košarkarski trener.
