»Kaj naj ti rečem? Tudi mi smo bili begunci. Tisti trenutek, ko sem zagledala, kaj se tu dogaja, sem spet podoživljala slike iz Bosne,« nam je pripovedovala 42-letna prostovoljka Ena Halva iz Avstrije, ki se je tja zatekla pred dobrimi dvajsetimi leti pred morijo na tleh nekdanje Jugoslavije.
Sedeli sva na robu pločnika. Pred nama je stalo kakšnih petnajst paviljonov s humanitarno pomočjo, od oblačil, obutve do tople hrane in pijače. Ter mravljišče beguncev in prostovoljcev. Avstrijska ekipa je velika. Prišli so z enajstimi vozili v noči na petek, s seboj pripeljali na tone opreme, miz, šotorov, hrane.
Na Obrežju tudi Čehi in Britanci
Prostovoljci prihajajo iz vse Evrope. Skupina Čehov je v soboto v brežiški mladinski center, kjer pomoč zbirajo prostovoljci Adre, pripeljala poln kombi šotorov in odej. Velika dvorana mladinskega centra je polna plastenk vode, konzervirane hrane, plenic, higienskih pripomočkov. Ljudje so začeli prinašati topla oblačila, odeje. Bliža se dež in z njim mraz. »Zelo dobrodošla so topla oblačila, obuvala. Od hrane je ta trenutek najaktualnejša vložena hrana, ki se jo lahko na hitro pogreje. Ne sprejemamo pa mesnih izdelkov in konzerv, ki vsebujejo meso,« pove Jernej Agrež iz Adre.
»Lepo je, da ljudje pomagajo,« doda Eitzenberger. »Toda če imamo že goro plenic, jih res ne potrebujemo več. Zdaj potrebujemo predvsem velike šotore, mize, elektriko, plin za kuhanje. Tudi Rdeči križ si je od nas izposodil določene mize, ker jih niso imeli s seboj.«
Da se lahko v tako veliki množici, zbrani na majhnem prostoru, brez tekoče vode in primernih sanitarij, kmalu razširijo tudi nalezljive bolezni, pa opozarja Imran Qureshi, prostovoljec in zdravnik iz Londona. »Tu je veliko ljudi v zelo različnih zdravstvenih stanjih, a sploh nimamo primerne opreme, pripomočkov, da bi jim pomagali. Improviziramo. To je vse, kar lahko naredimo.«
Na Obrežju srečamo tudi britanske prostovoljce. »Ta množica ljudi, ki pomaga, in vsa ta gora pomoči – to je neverjetno,« je dejal Fahad Ansari in pohvalil zlasti prostovoljce Rdečega križa. Je odvetnik za priseljevanje, zato zgodbe beguncev dobro pozna. »Med njimi so zdravniki, odvetniki, premožni poslovneži. Le zakaj bi hoteli živeti kje drugje kot v svoji deželi? Sam tudi ne bi hotel zapustiti svoje dežele, ne bi hotel, da mi drugi ljudje kupujejo šotore, hrano. Razen če bi bila moja situacija popolnoma brezupna. In njihova je.«
Britanski prostovoljci bodo kmalu zapustili Obrežje, odhajajo tudi avstrijski, ki so med begunci na različnih koncih Evrope že tri tedne. Zakaj že odhajajo, vprašamo. »To je ocean, poln obupa in bede. Lahko se potopiš vanj, a če ne izplavaš na površje in vdihneš, se utopiš. Tudi mi si moramo opomoči,« doda Eitzenberger.
Brez večjih incidentov v Brežicah
»V glavnem smo vedeli, kaj nas čaka, in smo že v dnevih pred prihodom prvih skupin izdelali načrt ukrepanj. Kljub temu nas je presenetil odnos hrvaških kolegov, saj smo računali, da bodo svoje delo oddelali v skladu z sporazumi med državama. Veseli nas, da se zadeve zdaj izboljšujejo,« pa pravi komandir brežiške policijske postaje Sandi Hervol.
Tako v Dobovi kot v Rigoncah ter na Obrežju je bilo pri naših policistih opaziti veliko mero strpnosti, vzdržnosti in mirnosti. Resnici na ljubo so bili tudi migranti sami večinoma mirni. Hervol pravi, da med večje uspehe štejejo to, da jim je prva dva dneva uspelo zadeve umiriti toliko, da ni prišlo do nobenega incidenta, odštevši tistega, ki ga je v Rigoncah povzročil neki preveč vnet protestnik.
Hervol zagotavlja, da z utrujenostjo za zdaj nimajo težav. Čeprav nekateri policisti delajo po 13 do 14 ur na dan, imajo med izmenami zakonsko predviden počitek. Po besedah Alenke Drenik z novomeške policijske uprave so bile prvi dan zaradi precej obsežnega območja določene operativne logistične težave pri razvažanju hrane, vendar jih zdaj ni več. Policisti dobijo po dva suha in en topel obrok hrane na dan.
