Pri Lenartu so v nedeljo popoldne skozi koruzna polja korakale tri skupine ljudi z nahrbtniki. Hodili so proti stari cesti med Mariborom in Mursko Soboto. Skupina moških se je nekoliko zbegano ozirala okoli.
»Kje je Italija?« je vprašal eden od njih v angleščini z značilnim naglasom severnega Pakistana.
»Italija je daleč,« so dobili odgovor. »Avstrija pa je tukaj čez. Nekaj več kot dvajset kilometrov stran.«
Odkimali so, da ne. Oni morajo v Italijo.
»Tam imamo sorodnike in prijatelje. Kje je najbližja železniška postaja?«
Odkorakali so proti Mariboru.
Ob cesti je skupina Sircev iskala najbližjo pot v Avstrijo. Ali je prišel iz Damaska in je do Lenarta potoval 25 dni čez Libanon, od tam z letalom v Turčijo, skozi Istanbul v Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko, od koder je zašel na Hrvaško. Iskal je taksi, ki bi njegovo skupino peljal do Šentilja. Ob cesti je ležal par ponošenih črnih natikačev, modre otroške hlače, nekaj srajc in premočena odeja. Tukaj mimo je šlo kar nekaj ljudi.
Po makadamski poti, ki je peljala čez polja v gozd, je pripeljal starejši moški in vznemirjeno mahal z rokami.
»Ste videli, kaj se dogaja?« je glasno rekel kar skozi avtomobilsko šipo. »Tam pri avtocesti jih je včeraj zjutraj prišlo 150.«
Skoraj je zvenelo, da je nekaj narobe. Izstopil je iz avtomobila in se široko nasmejal. Predstavil se je kot Milan Leskovar, doma iz Lenarta.
»Kaj bi vi naredili?«
»Jaz sem matere z otroki danes že trikrat peljal s svojim avtomobilom do Šentilja,« je rekel. Od beguncev je slišal, da so nekateri prišli iz Ormoža in da so jim vozniki zaračunali od 300 do 600 evrov, potem pa so jih pustili pri hipodromu v Lenartu. Od tam so potem odšli peš proti Šentilju, ki je nekaj ur hoda daleč. Ogorčen je bil, ker ljudem zaračunavajo pot.
»Včeraj sem srečal večjo skupino iz Sirije. Ob njih je hodila devet let stara deklica, ki nekako ni sodila k njim. Izgubila je svoje sorodnike in je hodila za njimi. Hodili so že ure in ure. Oni so prišli iz Hrvaške čez Haloze. Sedeli so v travi. Pokazal sem jim, kam naj grejo. Deklica si je oprtala nahrbtnik, poskušala vstati in se zgrudila. Ni mogla več naprej. Kaj bi vi naredili? Dal sem jo v avto, pobral kovčke in ženske in jih odpeljal naprej.«
Gospod Leskovar ni imel nobenih dilem. Ljudi, ki čez Slovenijo bežijo na zahod, ni tako veliko, da jim poti ne bi mogli olajšati, ovirati pa jih nima smisla, ker bodo tako ali drugače prišli do cilja.
Zakon?
»Kakšen smisel ima, da jih tukaj spotikajo in prepuščajo ljudem, ki bi jih samo radi izkoristili?«
Videl je očeta z osmimi otroki, ki je nekje na poti iz Turčije izgubil njihovo mater, žensko, ki je nosila v ruti zavitega dojenčka, otroke, ki so se zdeli brez spremstva.
»Pa nikjer ni tistega strašnega navala, o katerem so govorili. Samo nekaj nesrečnih ljudi, ki se poskušajo rešiti. Žal mi je, ker ne razumem njihovega jezika.«
Da morda krši kakšen zakon, ko pomaga ljudem do naslednje meje, se mu je zdelo brezumno.
»Veste kaj?« je rekel. »Jaz imam sedemdeset let. Marsikaj sem videl v življenju. Bil sem marsikje. Pomagam pri Karitasu. Ne potrebujem nikogar, da mi razloži kaj je prav in kaj ne.«
Nobenih zadržkov ni imel, da se zapiše njegovo ime.
»A bi me moralo biti česa sram? Povejte vi meni. Ali delam kaj narobe?«
Dva meseca in šest dni hoje
Hašmatulahu, ki je zjutraj sto kilometrov nižje na Obrežju čepel pred kordonom intervencijske policije s ščiti v rokah, bi privoščil, da nekje na poti sreča gospoda Leskovarja. Hašmatulah je delal v ameriški bazi v provinci Paktia v Afganistanu.
»V bazi sem bil varen, že nekaj metrov zunaj nje pa so mi stregli po življenju. Nihče me ni zaščitil, jaz pa sem zaznamovan.«
Ob pripombi, da Afganistan velja za skoraj varno državo, se je nasmehnil in na pol miže gledal predse. Tako varna, da je čez Mašad v Iranu, skozi Teheran in Širaz šel peš čez hribe v Van v Turčiji in od tam čez Grčijo in Srbijo skozi Hrvaško do slovenske meje, kjer je pred seboj že tretji dan gledal zid iz policijskih ščitov.
Tam okoli je odmeval eden najlepših stavkov nekdanje obrambne ministrice Ljubice Jelušič. »V Afganistanu Slovenija brani človekove pravice.«
Hašmatulah je povedal, da je Afganistan samo dva meseca in šest dni hoje stran od najbližje slovenske meje. Tam se on zanaša na zaščito človekovih pravic.
