»Teh 400 metrov je večje trpljenje kot maraton,« je pod vznožjem planiške velikanke v soboto strašil Janez Udovič, izkušeni mož vseh mogočih športnih izzivov in kot oče jeklenih triatloncev preverjeno ime za vse nasvete. Tudi za Red Bull 400, planiški tekaški izziv, tek od doskočišča do vrha zaletišča. »Najtežjih 400 metrov na svetu« ga oglašuje organizator in ob tretji izvedbi na prenovljeni velikanki ga je že treba izkusiti na lastni koži, srcu in nogah. Vsaj za primerjavo. Če so poleti pozimi za izbrance, je tek (hoja) navzgor za ljudske množice. Tako nekako.

Planiška velikanka bratov Gorišek ima tudi v prenovljeni poletni (tekaški) različici poseben čar. Skoraj 700 udeležencev, od tega polovico članov štafet, tudi gasilskih, bi težko zbrali skupaj kjer koli drugje na tako posebnem teku, posebno če gre zgolj za strmih 400 metrov. Pridevnik najtežji, zimska slava objekta in promocija organizatorja naredijo svoje. Pa še skrbnik centra Jelko Gros je bil lahko vesel, da je strošek prenove planiške lepotice, vreden štiri milijone evrov, po zimskih poletih z okoli 50.000 evrov na športnika po tekaškem izzivu padel na okoli pet tisočakov. Evropa bo zadovoljna.

Tek po urbanih objektih je novodobni trend

»Vidi se, koliko novih obrazov je tukaj. Poleg nas, ki se poznamo z raznih gorskih tekov, je prišlo še veliko takih, ki jim je ta tek nov izziv. To so bolj avanturisti,« je o udeležencih pred začetkom »trpljenja« ugibal Nejc Kuhar, kralj Triglava (Krma–Triglav–Krma, 2 uri 25 minut) in specialist za strme vertikalne kilometre. V Planici je teh višinskih metrov v 400 metrih le 202 ali 203 metre, če se lahko zanesemo na izmere gospoda Lada Goriška, snovalca velikanke. Je tek v nebo. »Tek po velikanki v Harrachowu je lažji. Več je ravnine v izteku. Planica je tudi v tem pogledu kraljica,« pravi izkušeni Matjaž Mikloša. Tek po urbanih objektih je novodobni trend. »Za tekače je izziv tudi vse kaj drugega kot ulica, lokalni kolovoz ali pot na domači razglednik. Tudi zato je vse več tekov na velike zgradbe, teki na vrh skakalnic so hit že nekaj let,« razlaga Mikloša. »Slovenci smo sploh velesila v tej zvrsti,« doda.

Osnovni nasveti izkušenih so kot sol v juhi. Karmen Klančnik in Petra Mikloša, ki sta se v finalu ženskega teka zavalili na lesen ciljni podest kot druga in tretja v razmaku nekaj centimetrov, sta si bili enotni, da je treba ritem zastaviti previdno. Kljub temu se je trpljenje začelo že sredi hriba. V bistvu je bila kritična točka že tik ob metrskih oznakah 248, ki so marca (raz)delile slovensko športno publiko o mejah ferpleja v športu. Naj spomnim na primer Tepeš-Prevc in kristalni globus. Največji greh je pogled proti vrhu, koliko je še do cilja. Glava otrpne. Noge se ustavijo. To je najdaljših 400 metrov na svetu. Vlečejo se v večnost.

Natančneje: brutalnost napora je bila tudi izmerjena. Denimo nivo obremenitev s kisikovim dolgom (pomanjkanjem kisika). V cilju kvalifikacijskega teka so merili vsebnost laktata v krvi in mi kot enemu od prostovoljcev namerili 18,7 mmola/l. Nejcu Kuharju, ki se je lahkotneje sprehodil skozi kvalifikacije, nizkih 7 mmol/l. Medicina za normalno v mirovanju navaja mejo od 0,5 do 2. Po finalu laktata niso merili. Laktat ostane v podzavesti, ne samo v krvi. Bolje jo odnesejo tisti, ki se ga ne bojijo. Tek na velikanko ni zabava. »Na zaletno mizo sem pritekel tik za Arslanom, počutil sem se močnega in mislil sem, da ga bom gladko prehitel. Ko pa sem ga začel prehitevati, je pospešil in mu nisem zmogel slediti. Vseeno nisem pričakoval, da bom spredaj. Čudovito,« je na vrhu planiške velikanke žarel Luka Kovačič. Do ušes nasmejan in le malce zadihan je bil videti, medtem ko je v bližini poletni kralj skakalnic Turek Ahmet Arslan izmučen obležal na blazinah in s težavo igral nasmeh. Dva obraza najtežjih 400 metrov na svetu.

Prevc si je »gamse« ogledal s sodniškega stolpa

Dvajsetletni Kranjčan je nekdanji kolesar, a je namesto poti med profesionalce izbral študij in tek za užitek. In dolgo bi moral dirkati na kolesu, da bi zaslužil 750 evrov, kot jih je v Planici. A bi mu bilo nemara še bolje, če bi premagal šestkratnega evropskega prvaka v gorskem teku in specialista za poletne teke na skakalnice. Arslanu je letos uspel trojček Harrachow, Bischofshofen, Planica. Da bi se nekje na vidnem mestu v Planici svetil napis 5 minut in 8 sekund, kot je Arslanova časovna znamka nove planiške tekaške ere. Italijanska smučarska in gorska tekačica Antonella Confortola je uro ustavila pri času 6 minut in 25 sekund. Točno toliko, kot zanimivost, vozi tudi sedežnica ob skakalnicah.

Če si je planiški orel Peter Prevc »gamse« na skakalnici ogledal v družbi srčne izvoljenke v civilu s sodniškega stolpa, se izzivu velikanke v drugačni dimenziji niso mogli upreti klasični kombinatorci. Sestavili so eno od 52 štafet. Jože Kamenik, Luka Oblak, Marjan Jelenko in Gašper Berlot so ugnali češke atlete. Zadnja dva sta tudi edina na svetu, ki poznata občutke tako pri teku kot pri letenju, saj sta marca sodelovala na poletih kot predskakalca. »Če bi izvedli kombinacijo poletov in teka, bi bila to najtežja kombinacija na svetu,« je bilo slišati. A vseeno nihče ni bil pripravljen, da bi se preizkusil na Red Bull 400 kot posameznik. Tekaško Planico vsi jemljejo le kot športni izziv, uvrstitev je stranskega pomena.