Hrvaški filozof in kulturni teoretik Boris Buden je ta teden v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova predaval o geopolitičnih vidikih jezikovnega prevajanja. »Ni res, da se v zadnjih 25 letih ne bi zgodil noben zgodovinski premik. Nasprotno – pomemben premik je, da je Vzhod popolnoma sprejel koncept historičnega zaključka,« pravi Buden, ki živi in predava v Berlinu na Humboldtovi univerzi, kjer je napisal odmevno knjigo Cona prehoda, ki jo lahko v prevodu Sama Krušiča beremo tudi v slovenščini.
Svojevrsten obračun z ideologijo tranzitologije je bilo tudi njegovo ljubljansko predavanje, kjer je na primeru prevajanja dokazoval, kako prihaja do tako imenovanega »poravnavanja«, kakor sam imenuje prizadevanja nekdanjih komunističnih držav, da bi se poravnale z vrednotami domnevno razvitega Zahoda. Da je to poravnavanje spodletelo, dokazujeta po njegovem tudi vojna v Ukrajini in begunska kriza, ki kažeta svoj nehumani obraz prav na obronkih Evrope.
Kako nasilen je lahko jezikovni prevod, je Buden spoznal, ko je v obdobju osamosvajanja še bival v Zagrebu. Sam je iz nemščine prevedel avstrijski zakon, ki je urejal delovanje dunajskega Burgtheatra in so ga aplicirali naravnost na hrvaško nacionalno gledališče. »To lepo kaže, kako dvoumna je tranzicija v demokracijo. Mislili bi si: tranzicija je potekala iz državnega upravljanja v privatno lastnino. A bilo je prav obratno. S tem prevodom je država postala lastnica te ustanove in dobila pravico upravljanja, pomenil je nacionalizacijo. Tu pride do presenetljivega obrata: v prejšnjem sistemu gledališče ni bilo last države, pač pa je bilo last delavcev: igralcev, direktorja, hišnika. Vedno so imeli oni in samo oni pravico, da izberejo umetniškega direktorja, potem pa lepega dne ne več. Kar naenkrat je ta pravica pripadla državi.«
Prevajanje kot odtis hierarhije
Buden opozarja, da so ljudje takšne izkušnje popolnoma izbrisali iz spomina. »Moj prevod ni imel ničesar z vnašanjem demokracije, z izboljševanjem situacije v smislu svobode, pač pa je imel opraviti s poravnavo pogojev kulturne produkcije v družbi.« Zato meni, da ima lingvistični prevod vedno geopolitično dimenzijo. Jezik vedno pripada določenim političnim območjem, ne le etničnim kulturam. Buden pravi, da je od 80.000 letno prevedenih knjig v 200 jezikov skoraj 60 odstotkov prevodov v angleščino in (predvsem) iz nje. Ob tem sta le še dva jezika, ki zavzemata centralno pozicijo, in sicer nemški in francoski, vsak deset odstotkov. Španija denimo ne sodi sem, četudi jo govori največ ljudi na svetu. Približno osem jezikov ima vmesno pozicijo v hierarhiji, mednje sodijo španski, italijanski in ruski, ki si delijo do tri odstotke trga prevodov. Sledijo periferni jeziki, ki skupaj predstavljajo manj kot en odstotek prevodnega prometa. »Arabščina in kitajščina sta enako periferna jezika kot slovenščina,« pravi Buden. »Struktura je visoko hierarhična, kar nikakor ni nedolžno, saj je jezik orodje širjenja idej.«
Pri tem je zanimivo, da višji kot je položaj jezika, manj se prevaja vanj. Le do trije odstotki knjig v ZDA so prevod, medtem so na Nizozemskem tri od štirih izdanih knjig prevodi iz angleščine. Po Budnovem mnenju se to ujema z dejansko močjo v svetu in politiko poravnavanja (vzhodne Evrope zahodni, Evrope Ameriki), ki nezahodni svet reducira na nemožnost historične zapuščine, ker je bilo v preteklosti menda vse narobe in moramo zgodovino pozabiti. V tej luči se tudi kriza EU in begunska kriza morebiti kažeta kot postopno historično napredovanje k boljšemu, a sta v resnici zgolj nadaljnje enosmerno poravnavanje z vrednotami Zahoda.
