Med tradicijo in navadami

»Vsako leto krajani pripravljajo jedi, ki izvirajo od tu in tudi tiste, ki se doma pogosto znajdejo na krožnikih,« pravi predsednica Turističnega društva Mošnje Damjana Pangerc. Tako je tokrat dišalo po žgancih, telečji obari, jagrovem golažu, po palačinkah in cesarskem pražencu, po praženem krompirju s klobaso. Ali slednji izvira iz vasi, izvajalka recepta Andreja Šmid ne ve. »Pri nas doma ga pogosto pripravimo, očitno pa ga imajo tudi obiskovalci radi, saj ga vedno zmanjka.« Podobno se je tudi jagenjček z ražnja na sobotnem meniju znašel zato, ker ga v eni od priseljenih družin pogosto pripravijo. »Zakurila sva že ob sedmih zjutraj,« sta se pohvalila vaščana iz novega naselja, medtem ko sta ga pripravljala. Povsem pa se tradicije drži chef restavracije Vila Podvin Uroš Štefelin, ki se s svojo ekipo vsako leto pridruži krajanom; pri pripravi jedi vselej uporablja sestavine lokalnih dobaviteljev.

Več kot 500 obiskovalcev je na kosilo v Mošnje prišlo od blizu in daleč. »Vsako leto pridemo, veseli smo, da nam ni treba kuhati,« so bili navdušeni obiskovalci iz Kamne Gorice. Podoben motiv je v Mošnje privabil tudi upokojenke iz Radovljice, družino iz Komende in obiskovalce iz Žirovnice. Obiskovalce je navdušil tudi krajevni etnološki muzej. Mnogi so v njem odkrili predmete, ki so jih pri domačih opravilih uporabljali še pred nekaj desetletij. Obiskovalec iz Žirovnice se je ob lesenem pripomočku za sezuvanje čevljev vrnil v spomine na otroštvo, domačinki Mileni Ozebek pa so z zanimanjem prisluhnile obiskovalke muzeja. Medtem ko so si ogledovale orodja za izdelavo masla, je Ozebkova, ki si je muzej želela le ogledati s hčerko in vnukinjo, nanizala kar nekaj nasvetov za današnjo domačo izdelavo masla.

Domačinka Pika Vukadinovič, ki sicer ustvarja s steklom in keramiko, je otrokom na delavnici pomagala izdelovati barvite svetilke. Da otroci in odrasli ne bi pozabili na telesno dejavnost, so se na bližnjem Nastranovem travniku ob kmetiji pomerili v skakanju v vrečah in hoji s hoduljami.

Včasih je bilo drugače...

Športnikov v tej vasi sicer ne primanjkuje. Gasilci so na prireditev prihiteli z uspešnega tekmovanja v Radovljici, popoldansko druženje pa so ujeli tudi tekači, ki so prišli s tekmovanja v Kranju. »Skoraj vsak dan pretečem okoli deset kilometrov,« se pohvali 79-letni Slavko Sitar. Nad Mošenjskimi dnevi, osmimi po vrsti, je navdušen. »To krajane združuje. Vas se širi in na takšni prireditvi spoznavamo tudi nove prebivalce. Malo pa tudi obujamo spomine na preteklost. Predvsem kmetij je bilo včasih res veliko,« se spominja.

Zdaj je kmetij le še nekaj, z njimi pa je po opažanju Ozebkove zamrlo tudi pristno nesebično medsebojno sodelovanje. »Včasih smo vse počeli skupaj – ko je bilo delo na njivi, v hlevu, okoli hiš, ko je kdo zbolel, umrl, se poročil...« Prav takšno sodelovanje spodbujajo Mošenjski dnevi. Krajani se nanje začnejo pripravljati že januarja, naloge si razdelijo: nekdo priskrbi recepte, drugi sestavine za pripravo jedi, tretji posode, četrti drva za žerjavico... »To je krajevna dodana vrednost,« je prepričan predsednik krajevne skupnosti Mošnje Franc Peternel – sploh v času, ko se v vas priseljujejo nove družine. Otrok je že toliko, da imajo v podružnični šoli prostorsko stisko, zaradi katere bodo zgradili prizidek. »A to so sladke težave. Veseli smo, da ni ravno obratno – da prebivalci vasi ne zapuščajo,« zaključuje Peternel.