Da se ob izjavi ministra, ki je kompleksno realnost sveta že davno zamenjal za skorajda privatni projekt izravnave proračuna, lahko samo križamo, je jasno. Pa vendar – je s to absurdno solipsistično izjavo, v kateri je begunsko krizo in njen celotni kontekst postavil na raven rdečega semaforja, ki se prižge ravno takrat, ko zamujamo na pomemben sestanek, povedal kaj resnično novega? Je s tem, ko je elementu, ki moti njegov (fiskalni) dušni mir, očital neprimerni čas, sploh zares presenetil? Nikakor: a če isti tip očitka, ko je naslovljen na sindikate, ki zahtevajo povišanje minimalne plače, še ohrani videz racionalnosti, pa se je tokrat, ko ga je namesto na neučakani proletariat naslovil na Usodo, končno popolnoma odlepil od realnosti.

In če iščemo razloge za neverjetno nesposobnost celotne Evropske unije, da bi obvladala že tudi zgolj trenutni obseg begunske problematike, jih moramo iskati prav v tej logiki, prav v tej prisilni mentalni shemi, ki nas v izraziti obliki sistematično poneumlja vse od začetka krize – in ki zaradi prazne vere, da se nam bodo v trenutku fiskalne konsolidacije odprla nebesa, suspendira vsako vprašanje in vsako političnoekonomsko pobudo, ki se temu zoperstavi.

A pozor, ne gre za to, da bi bil celoten videz neizmernosti trenutne begunske problematike proizvod neposredne navezave na problematični fiskalni položaj posameznih držav (če bi bilo tako, beguncev v Grčiji že davno ne bi smelo biti). Za izjavo, kakršna je Mramorjeva, se je prostor odprl šele v trenutku, ko se je vzpostavila defektna situacija, kakršna je danes in v kateri se je skupna evropska begunska politika že povsem umaknila mnoštvu konfliktnih državnih politik (in seveda, v tem smislu je Mramorjeva izjava v delu, kjer opozarja na težave tistih držav, ki so pod pritiskom, naj zmanjšajo primanjkljaj in dolg, dejansko racionalna – a prav kot takšna tudi obsojena na ignoranco velikih).

Tisto, kar je begunsko krizo preoblikovalo v krizo, vredno tega imena, tisto, kar je poskrbelo za nadaljnji obstoj te logike tudi v bolj izrazito političnem polju, tisto, kar je varuhe proračuna pretvorilo v varuhe meje, je bila gola aplikacija njene najbolj bazične formalne poteze, poteze, ki jo v čisti obliki ilustrira razvpita gospodinjska formula, da lahko porabimo le toliko, kot ustvarimo – torej aplikacija sheme, v kateri je na mesto neprekoračljive meje postavljena dejansko arbitrarno določena absolutna številka. Rečeno na kratko: medtem ko varuh proračuna postavlja točko, ko je vreča prazna (kot da ekonomija ne pozna zadolževanja), varuh meje postavlja točko, ko je država polna (kot da je država hotel, v katerem se ne spodobi postaviti dodatnih ležišč).

Da je situacija še bolj absurdna, se ta vsakokrat kot absolut postavljena številka, ko gre za begunce, brez težav tudi spreminja. Medtem ko po novem velja, da Slovenija lahko začasno (saj za to vendar v izhodišču gre!) namesti 9000 beguncev, je Miro Cerar konec aprila govoril o številki med 15 in 20, julija med 250 in 300, še pred kratkim pa je številka komaj presegla tisoč beguncev. Gre tu za premeteno diplomatsko igro? Za zvitost slovenske vlade, ki se noče pustiti nategniti drugim državam? Se je Slovenija končno postavila, kot gre suvereni državi, in pokazala, da ima hrbtenico?

Cerar zagotovo ne dvomi o svojem sijajnem obvladovanju situacije – a igračkanje s številkami ni le neposredno neokusno, temveč ima dve dodatni posledici. Na eni strani so prav evropske in slovenske oblasti tiste, ki so s smrtno resnim podajanjem tako bizarno nizkih številk ponudile racionalno izhodišče ksenofobnim množicam na spletnih forumih in so zato objektivno krive za vse, kar se bo iz tega nekoč morda še izcimilo. A ne le to – z golim ponavljanjem nerealističnih manter so se ujeli v lastno past in tako ves čas, ki bi ga lahko porabili za civilizirano pripravo objektov in vzpostavitev logistike, porabili za neproduktivno meddržavno pričkanje, ki je pripeljalo tja, kamor je pripeljalo.

In dejansko, zdaj smo tam. Slovenska država, ki bi – če bi za to seveda imela mentalne in moralne kapacitete – v dobro beguncev in celotne Evrope lahko že davno napravila politično gesto, presekala s farso in ponudila presežno dobro voljo, ki bi nas ne nazadnje postavila na politični zemljevid, je ponovno nasedla isti iluziji, ki ji nasedamo že vse od začetka krize. Slovenija je odgovorna, Slovenija ne bo problem, Slovenija nikoli ne bo kakršna koli Grčija. Slovenija bo varuh schengenske meje – država, ki v eni gesti uprizarja dve prozorni iluziji, iluzijo lastne suverenosti in nezamajanega evropskega reda. Dvojni nič.