Medtem ko so črne in rdeče milice v medsebojnih spopadih preizkušale novo kemično orožje, so nedolžni državljani tedaj že dodobra spoznali, da imajo lahko delitve na kakršni koli osnovi pogubne posledice. Šole so bile zaprte, upokojenci so ostali brez zdravil, police v trgovinah pa so bile izpraznjene. Razmere v državi, ki so ji nekdaj napovedovali švicarsko prihodnost, niso več dopuščale človeku dostojnega življenja. In upanje, da bodo zavezniške sile nekega dne vendarle priskočile na pomoč civilnemu prebivalstvu, se je tedaj dokončno razblinilo. Številni državljani Republike Slovenije so zato tistega leta sprejeli najtežjo odločitev v svojem življenju: odločili so se zapustiti domove in domovino, v katerih so odraščali in v kateri so nekoč načrtovali svojo prihodnost.
Proti zahodu, predvsem Nemčiji in skandinavskim državam, se je spomladi leta 2033 odpravilo veliko število Slovencev. Pobrali so najnujnejše stvari ter jo po gozdovih in kolovoznih poteh peš mahnili proti avstrijski meji. Med njimi je bil s svojo družino tudi 32-letni diplomirani ekonomist Janez Novak, ki je v vojni izgubil starše, številne prijatelje in službo. Medtem ko je v eni roki držal vrečko s hrano, z drugo pa porival otroški voziček, v katerem je sedela enoletna Anja, je njegova žena za roko držala drugega otroka, petletnega Boruta. »Utrujen sem. Kam sploh gremo?« je vprašal starše ravno v trenutku, ko se je v ozadju zaslišalo glasno eksplozijo. »Tja, kjer se boš lahko igral po cele dneve. Zdrži še malo, kmalu bomo tam,« ga je z ne ravno prepričljivim tonom pomirila mama.
Okoli 20. ure, po več kot desetih urah hoda in številnih preletih vojaških letal, je mlada slovenska družina vendarle prispela na avstrijsko mejo. Pred kordonom uniformiranih oseb in bodečo žico, s katero se je obdala tedanja Evropska skupnost najbogatejših držav (ESND), pa ni bila sama. V soju močnih reflektorjev so stali številni rojaki, nekateri med njimi so si že postavili šotore. Janez ni vedel, da se je ESND zaradi ogrožanja varnosti odločila zapreti mejo in da bo storila vse za uveljavitev režima, ki je po razpadu schengna dobil ime po nekdanjem madžarskem politiku Viktorju Orbanu. Prav tako ni vedel, da so se avstrijski mediji odločili zapreti spletne forume, ker bi nekateri tudi njegovo družino najraje postrelili. Zanimalo ga je, kdaj bodo lahko prečkali mejo. »Pojdite nazaj. Tukaj nimate kaj iskati,« mu je v nemščini odvrnil do zob oboroženi policist in ga odrinil. A Janez se ni dal. Drugega policista je zaprosil, ali mu lahko kakor koli pomaga, in v obupu s prstom pokazal na otroka: »Ali res ne veste, kaj se dogaja v Sloveniji? Saj nismo kriminalci!« V tistem trenutku pa je na meji završalo. Med begunci je zavladala panika, policisti in vojaki so po glasnem vzkliku prijeli za orožje in...
Tedaj so se nekateri begunci spomnili dogodkov iz leta 2015.
