Premalo je bilo v poročanju o ureditvi na Slovenski cesti izpostavljeno tudi dejstvo, da je skupni prometni prostor, ki ga ne poznajo samo na Dunaju in v Avstriji, temveč še v mnogih drugih evropskih državah, pri nas praktično nemogoče uradno vzpostaviti, saj za to ni ustreznih zakonskih podlag. Zato so se morali na občini še sredi prenove ukvarjati z vprašanjem, kako skupni prometni prostor vtakniti v obstoječe, zastarele zakonske okvire. Rešitev seveda zato ni mogla biti optimalna. Tako imamo na Slovenski cesti uradno območje z omejitvijo hitrosti na 30 kilometrov na uro, ki jo avtobusi na takšnem odseku tako in tako težko dosežejo, z vrsto prepovedi za motorni promet. Ob tem bi se lahko porodilo vprašanje, zakaj ljubljanska občina sili v rešitve, ki jih zakonodaja ne predvideva in jim del prometne stroke celo nasprotuje. Ampak ali ne bi bilo na mestu tudi vprašanje, zakaj na skoraj vseh področjih prestolnica narekuje tempo državi in ne obrnjeno?

Ste recimo vedeli, da so tudi rumeni pasovi za javni promet v Ljubljani še vedno narisani le poskusno, ker zakonskega okvira zanje pri nas še vedno ni? Ste se vprašali, kaj je država v zadnjem desetletju naredila na področju zniževanja osebnega motornega prometa iz okoliških občin v Ljubljano? Kje je na primer projekt integriranega javnega potniškega sistema s skupno vozovnico, ki ga napoveduje ves ta čas? Kje je obtičal projekt ureditve železniških postajališč v mestu? Medtem Ljubljančani že več kot šest let javni prevoz, parkirnine, vzpenjačo plačujejo z urbano, LPP je v sodelovanju z okoliškimi občinami podaljšal že več avtobusnih mestnih prog, na obrobju mesta je občina uredila pet parkirišč P + R in mestno središče končno zaprla za motorni promet.

Razprave o novi prometni ureditvi na Slovenski cesti na moč spominjajo ravno na tiste iz leta 2007, ko se je zdelo, da bo s prepovedjo motornega prometa po Prešernovem trgu javni promet kolapsiral, avtomobilisti pa v kolonah doživeli živčni zlom. Zgodilo se ni nič od tega. Tako kot se na prenovljeni Slovenski cesti v zadnjih treh tednih ne dogaja nič dramatičnega. Mogoče zgolj to, da postajajo ljudje na nekoč sivi in prašni cesti vse bolj pozorni drug na drugega.