»Vsi imajo radi metulje in vsi se bojijo morskega psa,« je nekoč izjavil. A bolj kot strah pred to »naravno pošastjo« je pravzaprav zanimiva njena navezava na denar. Ne samo da je bilo Hirstovo delo nekaj let pozneje prodano za osem milijonov dolarjev, že sámo podobo morskega psa se večkrat povezuje s »predatorsko, nehumano in požrešno« logiko kapitala, ki tako kot morski pes ne dela razlik pri svojem plenu. Podobo morskega psa so finančne institucije celo vključevale v reklame lastnih »finančnih produktov« v smislu: ne skrbite, za višje donose bomo brezsrčni kot zveri!
Zaradi prepletanja idej lepega (vendarle gre za lepo izdelan estetski objekt) in obenem grozljivega so številni kritiki Hirstova dela umestili v območje sublimne umetnosti, ki vključuje tudi upodobitve nasilja, prikaze neskončne moči… in lahko prav zaradi tega vzbudi najgloblja človekova občutja. Hirst je leta 2007 povsem dobesedno povezal smrt, estetski objekt in kapital. Kupil je pravo lobanjo človeka iz 18. stoletja, jo dal odliti v platino in v celoti odeti v diamante. Le zobje so ostali originalni. Delo je naslovil »Za božjo voljo«. Izdelava je stala 18 milijonov funtov, prodali pa so ga za 50 milijonov funtov (68 milijonov evrov).
Podobno kot pri Jeffu Koonsu je »umetniško avro« prevzela skoraj nepredstavljiva vrednost umetnine, le da je Hirst denarno vrednost povezal tudi z idejo smrti. Torej, če je v romantičnih slikah grozo in obenem estetsko zadovoljstvo vzbujala neskončna, brezčutna in človeku potencialno nevarna narava, je zdaj njeno mesto prevzel… kapital, ki je lahko prav tako atraktiven, a tudi neobvladljiv (nepredstavljive vsote), grozeč (kot »morski pes« na finančnem trgu »žre« življenjske prihranke), brezsrčen (trgovina z diamanti ima dolgo tradicijo eksploatacije)… Za Damiena Hirsta ne bi mogli reči, da je »kritičen« umetnik, a njegova dela zelo natančno opisujejo odnos sodobnega človeka do moči kapitala.
Povsem mimogrede, visoke cene umetnin so skoraj edina »likovna« tematika, ki jo redno spremlja kar nekaj slovenskih kulturnih uredništev. Očitno so razumevanje, da je »umetniško avro« nadomestila »avra vrednosti«, prenesla kar na umetnost vobče.
A vrnimo se k sodobnemu človeku in njegovemu odnosu do strašljive moči narave – in denarja. Vzemimo za primerjavo dvoje vrst dolgov. Eno je javnofinančni dolg. Ta je vsem precej jasen: če je v proračunu premalo denarja, si ga moramo sposoditi dovolj, da bo država funkcionirala. Drugo je ekološki dolg, ki predstavlja odnos med letno človeško porabo naravnih virov in količino ustvarjenih naravnih virov v istem letu.
Na primer letos je dan ekološkega dolga padel na 13. avgust. To pomeni, da smo v osmih mesecih in pol porabili vse zemeljske vire, ki se lahko v enem letu regenerirajo. Zadolžili smo se torej pri naravi. Prvič, ko smo v enem letu porabili več virov, kot jih je zmožen planet v istem letu obnoviti, je bilo leta 1970 in od takrat naprej se »dan ekološkega dolga« datumsko vedno bolj približuje začetku leta.
Kljub temu je v parlamentih, na ulici, v časopisih in informativnih oddajah skoraj vsakodnevno del pogovorov in analiz le – finančni dolg. Na družabnih omrežjih se redno pojavi stavek: »Še naši otroci in vnuki bodo plačevali vaše pufe…« Resen pogovor o segrevanju ozračja in okoljski dolg prideta na vrsto le ob kakšnem hujšem vremenskem pojavu ali pomembnem »okoljskem« dogodku. Ali na primer nedavno (in nepričakovano), ko je papež Frančišek v novi okrožnici Laudato si’ (Hvaljen moj Gospod) poudaril, da je naša moralna dolžnost posvetiti se podnebnim spremembam. S tem je mogoče vendarle pritisnil na tisti del političnega spektra, ki ukvarjanje z ogljikovimi izpusti vidi kot neposredni napad na delovanje prostega trga.
Kot bi se sodobni človek bolj bal destruktivne moči kapitala kot narave. Čeprav zdaj med znanstveniki ni nobene dileme več, da je stanje katastrofalno. Razlikujejo se le ocene, kako hitro in kako ostro bi morali ukrepati. Po nekaterih ocenah bi morali na primer fosilna goriva popolnoma prenehati uporabljati najpozneje – zdaj.
Kajti če bomo pustili, da stvari nemoteno tečejo naprej in nas bo javni dolg (ter konkurenčnost, neskončna gospodarska rast…) skrbel bolj od »okoljskega« (seveda se oboje ne izključuje, če se razvoja lotimo trajnostno), da bomo torej »laissez faire« logiko popolnoma prenesli v odnos do narave, se lahko nadejamo – sublimno lepega prizora. A ne Hirstovega, bolj bo podoben slikam Casparja Davida Friedricha, kjer je prostor neizmerne moči še zasedala narava: na skali, ki bo še komaj molela iz ocena, bo stala človeška postava. Zrla bo v daljavo. Pogledala bo žepno elektronsko napravo, ki bo kazala stanje javnega dolga. Še zadnjič bo vzdihnila zrak, poln metana, in si zadovoljno rekla: »Končno smo v plusu«!
