Najraje bi vriskali od veselja, saj nas je razganjalo od ponosa, a kaj, ko se hkrati nismo mogli znebiti občutka krivde. Sedeti za volanom dveh štirikolesnikov, katerih skupna cena presega 260 evrskih tisočakov, je seveda velikanski užitek, ko si rečeš: »Tako bi tudi sam znal živeti.« V sanjah ob štirikolesniku vidiš ogromno hišo z bazenom in v Portorožu zasidrano dragoceno jahto. Nato pa te začne peči vest: 200.000 Slovencev vendarle živi pod pragom revščine in še nadaljnjih 100.000 jih komajda shaja iz dneva v dan. Pa smo si rekli: skušajmo pozabiti in uživati vsaj teh nekaj testnih dni! In uživanju z veliko začetnico sta naša jeklena konjička – BMW X5 M in BMW serija 5 limuzina M550d xdrive – primarno namenjena.

Če bi svojega (pra)dedka posedli v avto zadnje generacije, mu najverjetneje ne bi bilo nič jasno. Sedel bi pač v okolju, ki bi ga precej bolj kot na avtomobilsko spominjalo na tisto iz pilotske kabine. Res je, snovalcem letal je bilo doslej dovoljeno vse. Jeklene ptice so danes nabite z najnovejšo tehnologijo, ki dovoljuje, da letalo vzleta in pristaja (tudi) brez človeške pomoči. Pilot pa je tam zgolj zato, če bi kaj krenilo narobe. Tudi v avtomobilski industriji gre tehnološki razvoj z velikimi koraki naprej. In (serijski) avto, ki bo vozil brez pomoči človeka, lahko pričakujemo veliko prej, kot si večina misli. A največja ovira niso razvojni stroški, temveč miselnost. Bi si upali sesti na prednji sedež in zgolj opazovati, kako konjiček pri visoki hitrosti zvozi ovinke? Da bi človeka pripravili na takšen avto, bo treba preskočiti nekaj ovir. In testneža, na primer, sta že korak v to smer. Radarski tempomat (doplačilo okoli 1900 evrov) je namreč izjemno pameten, nastaviš mu želeno hitrost in varnostno razdaljo, nato pa sam pospešuje in zavira. Ker imamo z njim že veliko izkušenj, mu docela zaupamo, a se spominjamo prvega stika pred nekaj leti in nelagodja, ki ga je spremljalo. Hvalevreden je tudi 8-stopenjski samodejni menjalnik, ki izrazito dvigne vozno udobje.

V teh M (beri: emih) je očitno resnično nekaj vredno vsega spoštovanja. To smo na lastni koži spoznali, ko smo na nemški avtocesti izdatneje stopili na stopalko za plin. Razlog sta bila pogonska agregata, ki jima je veliko skupnega, pa čeprav se je v X5 vrtel bencinski, v seriji 5 pa dizelski. Na eni strani osem- in na drugi šestvaljnik. V športnem terencu z neverjetnimi 575 konji moči, v limuzini s 381 konji. V obeh primerih je zagotovljen adrenalin, pospešek do stotice prvega je vsega 4,2 (kljub zajetni teži 2,3 tone!) in drugega 4,7 sekunde. Noro. Dovolj, da vas bo potisnilo v sedež, svoje pa bo povedal tudi želodec. Predvsem sopotnikov. Piloti bi znali povedati – moči je povsem dovolj, da bi s štirikolesnikom tudi poleteli, le krila nam manjkajo. In smo leteli, čeprav le na tleh. Kako hitro se s tem konjičkom dejansko pelješ, spoznaš prek projekcije na vetrobranskem steklu. Z vidika varnosti super, saj bi bilo gledanje na merilnik hitrosti preveč nevarno. Tam, kjer gre običajni avto 60 kilometrov na uro, gresta testneža najmanj dvakrat toliko, pa so občutki podobni. In podobno velja tudi naprej, vse dokler elektronika ne reče, da ima dosti, in ustavi avtomobil pri 250 kilometrih na uro. V nasprotnem primeru bi šlo še hitreje. Razvojniki to dobro vedo, saj so poučeni o pasteh, ki čakajo kupca. Če voznik opravi bavarsko šolo varne vožnje, pa elektronsko omejitev odpravijo.

Še največ težav lahko pričakujete, ko testneža popeljete na sprehod v mestno središče ali – kar je najhuje – v kakšno parkirno hišo. Tedaj se dolžinski centimetri (488 pri X5 in 491 pri seriji 5) pokažejo kot velika nadloga. Le parkirni senzorji, ki avto obdajajo, in pomoč kamere (okoli 1500 evrov) vas lahko rešijo pred najhujšim – prasko na karoseriji. Reklo, da vaja dela mojstra, tokrat zato ne pride v poštev. Če pa odmislimo to malenkostno parkirno težavo, sta X5 in serija 5 natanko to, česar si družina z voznikom, ki rad izdatneje pritiska stopalko za plin in je to pripravljen tudi plačati, le želi – udoben, prostoren in hiter potovalnik, ki se tudi zavoljo štirikolesnega pogona ne ustraši slabega vremena. Na zadnji klopi se namreč pri obeh sedi za popolno desetico, prostora pa je veliko tudi v prtljažniku, kjer je očitni zmagovalec vendarle športni terenec – luknja namreč v osnovi pogoltne 650 litrov, za nameček ima prtljažnik dvojno dno, vrata pa se odpirajo in zapirajo s pomočjo elektrike (610 evrov). Tovrstno pomoč je premogla tudi limuzina, 520-litrski prtljažnik pa je zavoljo ozke odprtine precej manj uporaben.

Seveda je iskanje večje napake podobno iskanju igle v senu, a smo jo vendarle našli – nekoliko prevelik volanski obroč, nas je pa pri obeh navdušila navigacijska naprava (3000 evrov), ki nas je usmerjala v – knjižni slovenščini. Več pa v sklepu.

Več fotografij na www.dnevnik.si