Tisto, kar me najbolj moti pri odzivih organizacij za varstvo človekovih pravic, je popoln spregled dejstva, da so nosilci človekovih pravic – ljudje – tudi zaposleni v slovenski policiji. To sicer samo po sebi nima zveze z obravnavano tematiko, vendar kakšnih javnih izjav in izrazov sočutja s strani profesionalnih branilcev človekovih pravic nisem zaznal niti ob letošnjem umoru policista na Ižanski cesti niti ob lanskoletnem umoru policista v Litiji.
Razlogi za električne paralizatorje
Razlogi, ki jih v Dnevniku navajajo policisti in nekateri strokovnjaki za uporabo električnih prisilnih sredstev, niso nerazumni. V prvi vrsti jih uporablja vse več držav, pri čemer se Slovenci po tuji praksi pogosto zgledujemo tudi na drugih pravnih področjih. To sredstvo naj bi z varne razdalje pomagalo obvladati upiranje osebe ali odvrnilo njen napad. Paralizatorji naj bi celo v nekaterih primerih pomagali zmanjšati škodljive posledice za osebe, ki so predmet policijske obravnave. Tako kažejo v določenih razmerah prednost pred leseno palico, ki lahko povzroči hude bolečine, z njo pa se lahko po nesreči mimogrede zlomi roka ali noga. Jasno je tudi, da je pri zelo majhni razdalji med policistom in kršiteljem palica okorno in nerodno (neuporabno) orožje.
Varnostni strokovnjak Trontelj nazadnje opozarja, da je s paralizatorjem lažje obvladati fizično močne osebe, ki so tako na koncu tudi same manj poškodovane. Očitno je, da dolgotrajno ruvanje in udarjanje s pestmi in palicami s strani skupine policistov, ki utegne biti potrebno, da se obvlada takšen »silak«, praviloma pripelje do hujših posledic kot pa uporaba električnega toka. Glede na to, da so tudi policisti ljudje, je tem razlogom treba dodati še enega: električni paralizator policistu omogoči, da obvlada izjemno agresivnega, spretnega, oboroženega ali krepkega storilca, ne da bi sebe in svoje kolege izpostavljal tako visokemu tveganju za golo življenje, da ga je treba šteti za nesorazmerno celo ob upoštevanju izhodišča, da so ali bi morali biti policisti posebej izurjene osebe. Ni realistično pričakovati, da bo večina policistov »bodibilderjev« ali mojstrov borilnih veščin, zato so učinkovita prisilna sredstva toliko pomembnejša.
Še posebej zato, ker ni mogoče vedno takoj zagotoviti večjega števila policistov na kraju spornega dogodka. Ob že tako podpovprečnem številu uniformiranih policistov v Sloveniji in obetih za nadaljnjo gospodarsko rast (in nove službe v zasebnem sektorju) se mora naša država vprašati, ali bo sploh mogoče v prihodnosti navdušiti za policijski poklic dovolj mladih fantov in deklet, če ti za svoje delo ne bodo imeli primerne opreme. Poleg tega ni države, kjer bi policija lahko dejansko izpolnjevala svoje naloge, če bi se ji ljudje redno nasilno upirali. Zato je potreben zdrav »rešpekt« – ne strah – prebivalstva do policije, da se ve, da zamahniti ali z avtomobilom zapeljati proti policistu ni šala, ker ima policija sredstva, s katerimi bo napad učinkovito preprečila, sodstvo pa bo napadalca na uradno osebo strogo kaznovalo.
Vendar moramo najprej kratko opisati, kaj »električni paralizator« sploh je. Obstajata dve poglavitni različici: »stun gun« in »taser«. Razlika je zlasti v tem, ali se mora oseba, ki paralizator drži v roki, nasprotnika z elektrodami dotakniti, ali pa (pri taserju, ki ga ima očitno v mislih slovenska policija) naprava izstreli elektrodi proti osumljencu, preko dveh tankih žic, nekaj metrov daleč. Posledično električni tok visoke napetosti povzroči nekontrolirano trzanje mišic in začasno paralizo, s čimer učinkovito onesposobi osumljenca. Danes je po svetu že toliko izkušenj s paralizatorji in opravljenih toliko študij, da je jasno, da ob pravilni uporabi zelo redko povzročijo smrt. Do tragičnega izida sicer lahko pride ob ravnanju, ki je praviloma kršitev pooblastil (podaljšani ali ponovljeni elektrošoki, stare, nedorasle ali zdravstveno šibke osebe, ki jih je mogoče obvladati tudi drugače). Ker klinična stanja niso vedno navzven vidna in ker nevarnosti paralizatorjev vendarle še niso docela raziskane, je njihova uporaba primerna le, ko so na drugi strani tehtnice pomembne ustavne dobrine, zlasti človeško življenje.
Pravna podlaga za delo slovenske policije
Zakonodaja in sodna praksa, ki se dotikata občutljivega področja prisilnih pooblastil, ki jih policisti smejo uporabljati proti občanom, je pri nas dobra in primerljiva z najrazvitejšimi državami. Kar je enako pomembno, čeprav prekoračitve pooblastil seveda so, v Sloveniji ni zaznati obstoja posebej hudih primerov policijskega nasilja, škandaloznega znašanja nad občani ali celo mučenja. Pred takimi ekstremnimi primeri namreč številne države niso imune; pa ne le manj uspešne tranzicijske vzhodnoevropske nesrečnice, pač pa tudi države, kot so ZDA in nekatere dolgoletne članice Evropske unije.
Policisti so pač izvajalci najbolj tradicionalne funkcije države »nočnega čuvaja«. Z njimi pridemo v stik v čustveno nabitih trenutkih oziroma pri travmatičnih in težkih izkušnjah; ko smo poškodovani v prometni nesreči, ko so v njej umrli naši sorodniki, ko smo žrtve ali storilci kaznivih dejanj ali prekrškov… Koliko drugih državnih uradnikov poznate, ki vas imajo pravico vkleniti, usekati s pendrekom ali vas celo ustreliti? Zato veliko ljudi policije izrazito ne mara, obenem pa številni čutimo, da se pred najhujšimi grožnjami ne moremo ubraniti sami. Takrat na pomoč kličemo policiste in smo zanjo, če je v nas kaj človeškega, hvaležni.
Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ter drugi zakoni in podzakonski akti dajejo policistom upravičenje za opravljanje oblastnih nalog na področjih preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanja in prijemanja storilcev ter drugih iskanih oseb, zagotavljanja varnosti prometa, varovanja življenja, premoženja in javnega reda, varovanja oseb, prostorov in objektov, varovanja državne meje, pomoči pri naravnih nesrečah in na drugih področjih. Izvrševanje teh nalog ne poteka vedno gladko. Osumljenci bežijo, posamezniki se ne podredijo ustnemu policijskemu ukazu, ljudje ne dovolijo varnostnega pregleda ali hišne preiskave… Tedaj lahko policisti uporabijo silo oziroma »prisilna sredstva«, vendar le, če drugače ne morejo uspešno opraviti policijske naloge.
Naš ustavni in zakonski red zahtevata, da je vsak prisilni ukrep policije primeren za dosego dopustnega cilja policijskega delovanja. To pomeni, da je z ukrepom cilj mogoče doseči (z vklepanjem lahko dosežem, da družinski nasilnež neha napadati svojo soprogo). Prisilni ukrep mora biti nujen v smislu, da cilja ni mogoče doseči brez uporabe prisilnega ukrepa ali z blažjim ukrepom (streljanje ne more biti nujno, če bi ob strokovnem ravnanju lahko policisti nasilno situacijo rešili z električnim paralizatorjem). Hujše policijsko pooblastilo smejo policisti uporabiti le, če je bila uporaba milejših policijskih pooblastil nemogoča, neuspešna ali če je jasno, da v danih okoliščinah ne bi bila uspešna. Nazadnje mora biti policijski ukrep sorazmeren v smislu, da teža posega v telesno in duševno integriteto občana ne pretehta nad vrednostjo tako doseženega policijskega cilja (res bi bilo lahko primerno in glede na okoliščine celo nujno, da se tatiča petih kilogramov bakra zaustavi s strelom policijskega ostrostrelca, obenem pa je to groteskno in grobo nesorazmerno). Policisti morajo prenehati uporabljati policijsko pooblastilo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so ga uporabili. Prisilna sredstva niso namenjena maščevanju ali celo kaznovanju osumljenca.
Sodna praksa razlaga zakonodajo v smeri dodatne strogosti do policije. Tako vrhovno sodišče pravi, da je načelo sorazmernosti prekršeno tudi tedaj, ko je sicer uporabljeno najmilejše sredstvo, vendar s pretirano silo (če denimo udarcu s pestjo, po katerem osumljenec omahne, brez razloga sledi še več dodatnih udarcev). Sicer pa predpisi zelo podrobno naštevajo dopustna prisilna sredstva in pogoje za njihovo uporabo. Med drugim nas, če nimamo sreče, doleti uporaba lisic, telesne sile, plinskega razpršilca, palice, službenega psa in strelnega orožja. Za našo temo so pomembni pogoji za uporabo strelnega orožja. Policist sme streljati le, če ni moč drugače: (a) odvrniti od policista ali koga drugega sočasnega protipravnega napada, s katerim je ogroženo življenje, ali (b) preprečiti, da bi oseba, ki ima v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za uporabo pripravljeno strelno orožje, eksplozivna sredstva ali druge nevarne predmete ali snovi, z njimi ogrozila življenje ene ali več oseb.
Zakonodaja vsebuje instrumente za to, da se policistu, ki zlorablja svoja pooblastila, ta odvzamejo, in da se navsezadnje z njim prekine delovno razmerje. Za žrtev napačne uporabe policijskih pooblastil so še pomembnejša jamstva, ki izhajajo neposredno iz ustave in evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Iz odločbe ustavnega sodišča št. Up-679/12 sledi, da mora država v primerih smrti osebe zaradi uporabe sile državnih represivnih organov zagotoviti učinkovito in neodvisno uradno preiskavo okoliščin smrti (tudi če je prišlo »zgolj« do telesne poškodbe, obveznosti države niso nič drugačne). Mučenje oziroma nečloveško ali ponižujoče ravnanje z osumljencem je prepovedano ne glede na vedenje žrtve.
Ob taki ureditvi, ki v praksi pretežno deluje in varuje občane pred neupravičeno policijsko grobostjo, ne vidim razlogov, da ne bi policisti prejeli tako praktične in uporabne opreme, kot so paralizatorji. Pomisleke glede uporabe paralizatorjev proti šibkim osebam tako ali tako pomiri 76. člen ZNPPol, ki že danes ureja uporabo prisilnih sredstev proti otrokom, vidno bolnim, starim, onemoglim osebam, vidno težkim invalidom in vidno nosečim ženskam, in ki ga je treba po mojem razlagati v smeri povečane previdnosti in uporabe »resnejših« prisilnih sredstev le, ko taka šibka oseba res očitno in neposredno hudo ogroža druge (na primer invalid, oborožen s strelnim orožjem). Vseh tveganj žal nikoli ni mogoče izničiti.
Paralizatorji spadajo med orožja, ki so le redko smrtna (less lethal weapons). Zato so lahko pogoji za njihovo uporabo nekoliko blažji kot za strelno orožje. Paralizator bi se, predlagam, lahko uporabljal vedno, ko osumljenec resno ogroža življenje ali telesno integriteto policistov ali drugih oseb, uporaba blažjih sredstev pa ni bila ali po razumni presoji ne bi bila uspešna. Seveda bi se lahko vedno uporabljal tudi tedaj, ko so izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja.
Električne paralizatorje je pod gornjimi ali podobnimi pogoji treba uvesti v opremo slovenske policije. Vlada mora prisluhniti ljudem s terena, za katere ne sme pavšalno domnevati, da so morebitni mučitelji ali surovine (če so, jih je treba takoj odpustiti). Ignorirati je treba demagoško vzklikanje tistih, ki so jim bližje lepodušniške razprave kot pa nevarne nočne intervencije v zakotnih beznicah in žalostnih prizoriščih družinskega nasilja. Po drugi strani, če se izkaže za potrebno, je treba okrepiti oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri specializiranem državnem tožilstvu. Za toleranco do kršitev policijskih pooblastil se tako ali tako razume, da še naprej ostaja – nična.
