Slovenski politiki so od leta 2004 z zadrego, menefregizmom ali sovraštvom odgovarjali na preprosto novinarsko vprašanje. »Kakšno je darilo Slovenije Evropi?« Vprašanje je naletelo na posmeh, v najboljšem primeru na nerazumevanje. »Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji?« Tukaj so znali našteti, kaj vse je Slovenija pridobila s pridružitvijo zavezništvu Nato in s članstvom v EU. To dvoje vedno radi omenjajo skupaj. Prav. Država je pridobila vse mogoče. Ampak. »Kakšen je prispevek Slovenije k razvoju evropske ideje?« Kje v tem projektu sodelujemo kot načrtovalci? Tukaj se politiki zatečejo k priročnim frazam o konsenzu v evropskih institucijah in o skrbem sledenju proceduram političnega dogovarjanja enakopravnih partnerjev. Po okleščenju frazeologije se odgovor sesuje v ubogljivost. »Naredili bomo to, kar nam bo Evropa rekla, da moramo.«
Tega sveta ni več. Tista Evropa, ki je bila hkrati cilj, norma in kontrolna institucija, je poginila ob bodečih žicah in ograjah v Bolgariji in na Madžarskem. Umirala je že v Španiji med postavljanjem žičnate ograje proti beguncem iz Afrike. Danes meje Evrope niso samo na Mediteranu, ampak na slovenski strani meje s Hrvaško. Kakšen skupni interes smo našli s partnerji iz arbitražnega sporazuma o naši meji na Mediteranu? Če bi begunci prišli v Piranski zaliv, bi jih s hrvaške strani potiskali na slovensko stran z argumentom, da je hrvaška samo obala, zaliv pa slovenski. S slovenske strani bi jih odrivali, ker je do razrešitve arbitraže meja sredinska črta, begunci hrvaški, Slovenija pa noče dostopa z odprtega morja. Utopljence lahko iz morja poberejo Italijani.
Predsednik vlade je ob prvem soočenju z nekaj sto begunci na slovenski kopenski meji ugotovil, da so krivi Hrvati. Na vprašanje, kaj bo naredila slovenska vlada, je obširno odgovarjal z neobičajno ostro kritiko Hrvaške. Najmlajša članica EU je kriva, ker prva resna članica z Balkana taktike ne zna prilagoditi okoliščinam. Nekakšen napredek to je. Pred tem je govoril o pričakovanju skupnega dogovora v evropskem svetu, kjer bo treba najti skupni jezik, skupno evropsko rešitev, vse skupaj solidarnostno zapakirati tudi s skupno humanitarnostjo, kot sam vedno poudarja. In potem trden alibi, da je treba skupaj spoštovati evropska pravila, ki jih je treba nadgraditi. Kaj pa znate narediti sami?
Medtem vlak stoji na meji, potniki nimajo vode, policija lovi ljudi, ki prehajajo nekdanjo schengensko mejo, in izpolnjuje papirje za njihovo vrnitev na Hrvaško. Hrvaška zapira svoje meje.
Predsednik vlade mirno ugotavlja naprej. »Slovenija mora uveljaviti schengenski režim in bo storila vse, da ga bo uveljavila, kot to mora vsaka članica Evropske unije.«
A se vam je zmešalo?
Ni več schengenskega sporazuma, ni več dublinskega dogovora, ni nobene skupne evropske politike do migrantov. Nikoli je ni bilo. Vsaka država sama odloča, kako bo begunce sprejela, kakšno proceduro bo uveljavila, kam jih bo usmerila in kako jim bo omogočila bivanje na svojem ozemlju. Predvsem pa ni več sveta, v katerem je mogoče iz papirjev pobrati samo tiste paragrafe, ki ustrezajo trenutnim pragmatičnim potrebam dnevne politike.
Čas za sodelovanje v skupni evropski rešitvi je bil letošnjega junija, ko je agencija za begunce Združenih narodov ugotavljala, da se je od začetka leta pretok beguncev povečal za 80 odstotkov, število utopljenih pa se je trikratno povečalo. Do avgusta je utonilo več kot dva tisoč ljudi. Čas za skupno evropsko migrantsko politiko je bil oktobra leta 2013, ko je pred Lampeduso plavalo 360 trupel ljudi, ki so bežali pred vojno. »Velika večina ljudi, ki prihajajo v Evropo, beži pred vojno in preganjanjem,« je uradno statistiko Združenih narodov navedel vodja begunske agencije António Guterres.
Eno pametno potezo je Slovenija naredila. Za en mesec so v morja pred Sicilijo poslali ladjo Triglav, ki je sodelovala v operaciji italijanske mornarice pri reševanju beguncev iz morja in pobiranju utopljencev. Ni branila schengenske meje. Ni sodelovala pri v Bruslju dogovorjeni skupni migracijski politiki. Slovenski obrambni minister je takrat brez iskanja konsenza ponudil pomoč Italiji na področju, kjer ni nobenega konsenza in ga nikoli ni bilo. Ponudbo je speljal skozi vladno proceduro in iz nje naredil politično določitev slovenske države. Države si lahko ali med seboj pomagajo, ali druga pred drugo zapirajo meje ali prispevajo k skupni politiki zatiskanja oči.
Če prihod beguncev razumete kot vojno, ste jo že izgubili. Evropa je letos krizno organiziran kontinent. Ob soočenju s prvim resnim izzivom, ki ne vključuje samo gibanja finančnih tokov, ampak tokove premikanja človeških množic, je reagiral manj učinkovito kot Turčija, Libanon in Jordanija, ki so nastanili štiri do pet milijonov beguncev. Skupaj imajo osemdeset milijonov prebivalcev. Evropa 550 milijonov.
To zahteva politične odločitve. Okrepitev policije ne more biti cilj političnih odločitev. Policisti na meji niso krivi za bedne prizore človeške stiske. Namesto njih je tam treba videti politike, ki oblikujejo begunsko politiko slovenske države.
