»To, da delavci pristanejo na slabše pogoje dela zaradi strahu pred izgubo službe, je v pogojih marketizacije zelo pogosto. Kajti tržne zakonitosti, negotovost, ki se jo uvede znotraj tovarn ali podjetij, ima končne posledice, da se položaj delavcev prekarizira – postane popolnoma negotov.« Dovolj je, da se pove, da bodo od petih enot ohranili le štiri, ukinjena pa bo tista stroškovno najmanj učinkovita. Tisti, ki imajo že tako moč, jo lahko še utrdijo z uvajanjem vse večje negotovosti pri drugih, ki so od njih tako ali drugače odvisni. »Pride do absurdnih situacij, ko menedžerji verjamejo, da je v tekmovalnosti in tekmovanju znotraj podjetja nekaj pravičnega. Verjamejo, da gre samo za stvar ureditve, in da bodo potem tudi delavci na to pristali. A se k sreči to ne zgodi. Tudi če je bilo nekaj zabadanj v hrbet, so sindikati na koncu stopili skupaj. Razumejo, da je to edina pot naprej in edina možnost boja.«
Enajstega septembra letos je 56 odstotkov glasovnic na »notranjem delavskem referendumu« podprlo možnost, da se delovni teden v nemški tovarni Daimler v francoskem mestu Hambach podaljša s 35 na 39 ur. Dvanajstodstotno podaljšanje delovnika naj bi spremljal šestodstotni dvig plač. Če delavci predloga ne bi podprli, je bila na mizi tiha grožnja, da se proizvodnja avtomobilov smart preseli proti vzhodu, v Slovenijo, kjer so stroški dela nižji.
Vendar zgodba še ni končana. Ta teden sta dva od štirih sindikatov v tovarni napovedala, da sporazuma ne bosta podpisala.
Evropska konfederacija sindikatov ETUC je že leta 2004 pripravila dokument Miti in dejstva o opravljanju več delovnih ur v Evropi, s katerim je želela ustaviti in umiriti napade gospodarstvenikov na dolžino delovnega tedna. Dobro desetletje kasneje se zdi, da situacija ni zelo drugačna. Luc Triangle, namestnik generalnega sekretarja globalnega združenja sindiaktov IndustriAll, primer iz Francije opisuje kot klasičen primer izsiljevalskih taktik, ki naj sindikate in delavce pripravijo do tega, da tekmujejo in se borijo drug proti drugemu. »Rešitev so močne povezave na sektorski ravni, medsindikalna solidarnost ter koordinacija na ravni EU in globalno, sporazumi o minimalnih standardih na ravni Evrope ter močna sindikalna strategija znotraj podjetij. Če je glavni tekmec Daimlerja na trgu BMW, lastniki poskrbijo, da so glavni tekmec delavcem Daimlerja v Franciji Daimlerjevi delavci v Sloveniji. Na to ne smemo pristati. Tega se zavedamo in medsindikalna solidarnost in povezovanje se širita.«
Francoski 35-urni delovni teden je posebej globok trn v peti evropskih industrialcev. Konec avgusta se je obenj obregnil celo francoski gospodarski minister Emmanuel Macron. Gre za veliki dosežek socialistične vlade iz leta 2000, s katerim se je želelo zmanjšati brezposelnost. Sedanji gospodarski minister pa presoja, da so napačno pričakovali, da se bo življenje izboljšalo, če bodo ljudje delali krajši čas. »To je bila napačna ideja!« je lahkotno zatrdil francoski minister.
Prav zaradi takih izjav je prof. Ian Greer skeptičen, da bi država lahko delavcem resno pomagala pri omejitvi samovoljnih tendenc in diktata trga. »Država je mnogo bolj odzivna na interese gospodarstva kot na vse ostale interese. Če se bomo zanašali le nanjo, smo v nevarnosti, da bomo rešitve za posledice, ki jih povzroča neoliberalizem, iskali pri ljudeh, ki globoko verjamejo v neoliberalizem. Potrebujemo nekaj širšega, kar bo vključevalo celotno družbo in številne njene predstavnike. Treba je uvesti družbeni nadzor nad trgi.« Opisuje, kako so Hartzove reforme v Nemčiji prinesle razraščanje negotovosti med delavci, predvsem s porastom nizko plačanih in negotovih zaposlitev.
Na to je ta teden v Ljubljani opozoril tudi dr. Eric Touissant, ki zadnje mesece živi v Grčiji, kjer vodi strokovno komisijo za pregled grškega dolga, ki jo je ustanovil grški parlament. Odnos center-periferija, opozarja, ne obstaja le med močnimi državami centra in periferijo, ampak tudi znotraj držav ali podjetij. »Nemčija ima več kot sedem milijonov delavcev, ki dobijo mesečno manj kot 450 evrov plačila za svoje delo. Znotraj držav se vzpostavljajo odnosi centra in periferije. Glavni cilj vsiljene tekmovalnosti pa je okleščenje delavskih in socialnih pravic ter doseči izkoriščanje delavcev, kot ga poznajo na Kitajskem.« Predpogoj za to je pa ošibitev organiziranega delavstva in kolektivnih pogajanj.
Profesor delavskih odnosov Ian Greer ob tem opozarja, da se na koncu izkaže, da v resnici tudi politiki in kapitalisti ne verjamejo v trg in gospodarsko tekmovanje, ampak predvsem v privatno lastništvo in večanje zasebnih profitov. To pa se doseže tudi prek vzpostavitve nadzora nad decentraliziranimi deli z namenom zmanjšanja stroškov.
ETUC opozarja na raziskavo, narejeno na Nizozemskem, ki je pokazala, da lahko podaljšani delovnik povzroči rast proizvodnje, ki pa ji ne sledi večje povpraševanje, zaradi česar pride do izgube delovnih mest, kar poveča pritisk na plače, ki se na koncu znižajo. Tako na koncu izgubijo vsi, saj se skupno povpraševanje zniža, četudi se dobički posameznikom-lastnikom kratkoročno povečajo.
Le nekaj dni po novici iz Francije je iz Amerike prišla novica, da bo General Electric štiristo ameriških delovnih mest preselil v Francijo. To pa zato, ker lahko pri francoskih oblasteh dobi ugodnejše posojilo. Igra izsiljevanja delavcev v koncesije in držav v vse večje nagrade za lastnike kapitala se nadaljuje. ETUC opozarja, da je krčenje stroškov dela in podaljševanje delovnika v želji postati konkurenčen z gospodarstvi, kjer imajo delavci najnižje plače, strategija, s katero ne Evropa ne posamična podjetja ne morejo zmagati. »Sindikati in kolektivna pogajanja lahko ogromno pripomorejo k temu, kako se podjetja in delavci soočijo s strukturnimi spremembami. Vključitev delavcev v postopek preoblikovanja delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in njihovo dodatno izobraževanje sta mnogo boljša pot kot žrtvovanje pridobljenih delavskih pravic,« opozarjajo na ETUC. Odgovor na igranje ene skupine delavcev proti drugim je lahko le skupna delavska fronta solidarnosti. Vrste na drugi strani so že dolgo časa strnjene na globalni ravni.
