Na načelni ravni se je treba odločiti, ali želimo imeti v prihodnosti dimnikarsko službo še naprej organizirano kot dejavnost, ki deluje v javnem interesu in roko nad njo drži država, ali pa bi jo raje prepustili tržnim mehanizmom. Na popolnoma prostem trgu, kot ga recimo poznajo v Veliki Britaniji, se država ne vtika niti v strokovno usposobljenost dimnikarjev, niti v njihove cene, niti v obseg in pogostost opravljenih storitev..., v nič. Vsak lastnik je sam odgovoren za pravilno in redno vzdrževanje in delovanje svoje male kurilne naprave, da ne bi ogrožala zdravja in življenja ljudi ter njihovega premoženja.

Koncesijski sistem v Sloveniji nasprotno temelji na predpostavki, da je ta javni interes tako močan, tveganja ob morebitnem opuščanju skrbi za kurilno napravo pa tako velika, da odgovornosti na tem področju ni mogoče niti v najmanjšem delu prepustiti posamezniku. Država predpisuje, katere storitve mora opravljati dimnikar in kako pogosto ter po kakšni ceni, vsaki hiši pa odredi tudi točno določeno in zgolj eno dimnikarsko podjetje.

Koncesijska ureditev je dobra, ker se tudi po analizi ekonomskega inštituta EIPF kaže kot uspešnejša pri varovanju javnega interesa – konkretno pri preprečevanju dimniških požarov – od liberalnejših različic, med katere sodi predlagani novi licenčni sistem. A kaj, ko naš koncesijski sistem kazi vrsta nepravilnosti, nezakonitosti in celo zlorab, na katere je že dvakrat opozorilo tudi računsko sodišče. Tudi med prebivalstvom je močno razširjen občutek, da veliko dimnikarskih podjetij dejavnost opravlja neprofesionalno in le z namenom v najkrajšem času pobrati čim več denarja.

Da so med njimi gnila jajca, ne zanikajo niti sami koncesionarji. Toda odgovornost za obračun z njimi prelagajo izključno na okoljsko ministrstvo. To se je zadnje leto naloge celo lotilo in začelo prvič v desetih letih sistema odvzemati koncesije. A kot kaže, se je hitro utrudilo.

Svoje odločitve za uvedbo licenčnega sistema v obliki, kot je predlagana, namreč doslej še ni prav dobro utemeljilo, je pa povsem očitno, da se je koncesijski sistem ministrstvu priskutil in ga noče več. Čisto legitimno lahko sklepamo, da tudi zato, ker obstoječim koncesionarjem in njihovim razraslim vrtičkom enostavno ni kos.

Kajti cilj predlagane nove licenčne ureditve, da se dimnikarska dejavnost še naprej izvaja v javnem interesu, z namenom varstva okolja, zdravja in premoženja ljudi, za zagotavljanje požarne varnosti in tudi energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav, bi lahko država dosegla tudi na drug način. V Italiji recimo velja precej strog koncesijski sistem, ki pa v nasprotju z našim posamezniku omogoča menjavo dimnikarja, če s »svojim« ni zadovoljen. Tudi v Avstriji velja strog koncesijski sistem, ki pa v nasprotju z našim dopušča več koncesionarjev na enem območju in torej določeno konkurenco, hkrati pa ima še omejitve socialne narave: koncesionarji naj bi bili samostojni podjetniki, torej osebna in ne velika podjetja.

Obstoječi slovenski koncesionarji okoljskemu ministrstvu očitajo, da je predlagana nova dimnikarska zakonodaja nedomišljena in bo ogrozila zdravje in življenje ljudi, zato zahtevajo podaljšanje obstoječega stanja vsaj še za tri leta do izteka zadnjih koncesij. Toliko časa za rešitev problematike gotovo ni potrebnega, je pa le na mestu poziv, naj ministrstvo povsem novega sistema ne uvaja kar tako, na pamet.