»Že 10. julija smo kmetijsko ministrstvo, kmetijsko zbornico in kmečki sindikat opozarjali, da se kopičijo zaloge zelenjave, ker so jo trgovci namesto od slovenskih zadrug in kmetov, s katerimi so imeli sklenjene pogodbe, kupovali v tujini. Toda vlada je uredbo o umiku sadja in zelenjave s trga sprejela šele 28. avgusta, za nameček je ta dokument kopija evropske uredbe, zato v Sloveniji umikamo s trga nekatere vrste zelenjave, pri katerih sploh nimamo presežkov. Na ministrstvu tudi pravijo, da so uredbo usklajevali s kmeti. Morda so jo usklajevali s španskimi in italijanskimi kmeti, s slovenskimi je niso. Z nobenim! Če bi jo, se ne bi nanašala na kulture, ki ne bi smele biti predmet umika. Brokolija in cvetače ne pridelamo niti odstotek količin, ki jih zaužijemo, pa naj bi ju kljub temu umaknili. Poznega zelja, korenja in jabolk sploh še nismo začeli pobirati, pa jih že umikamo s trga, ne da bi vedeli, ali jih bomo lahko prodali ali ne. To je popolna neumnost. Kaj bomo umikali pozno zelje, če še raste. Verjetno ga bomo prodali, saj ga nisem posadil zato, da bi ga umaknil s trga. In še to po borni ceni,« je kritičen pridelovalec zelenjave Ivan Bučar, ki je tudi predsednik Gospodarskega interesnega združenja Slovenska zelenjava in eden od soustanoviteljev zadruge Zdravo polje.

Ukrep umika zelenjave s trga je vlada sprejela že lani, a je za njene pridelovalce prišel prepozno. Drži?

Da, bil je prepozen, poleg tega so sadjarji pri ministru Dejanu Židanu zlobirali, da so umik s trga upoštevali le pri jabolkih. Ob tem se sprašujem, katera jabolka sploh umikamo. Poznam kar nekaj pridelovalcev, ki imajo od enega do tri hektarje jablan, pa ni lani nihče med njimi prijavil umika pridelka s trga. Prijavili so ga samo trije, zato se postavlja vprašanje, ali res umikamo slovenska jabolka ali nemara dve leti stara poljska jabolka, ki jih je nekdo kupil po osem centov, s tem ukrepom pa je zanje dobil 25 centov za kilogram. Pri zelenjavi je problem tudi nizka cena za interventni umik s trga. Država bi morala določiti ceno, ki pokriva proizvodne stroške. Ne morem zelja ali korenja umakniti s trga pod proizvodno ceno. Raje ga pustim na njivi. Največja anomalija pa je, kot sem že povedal, da so o tem, kaj se umika, le prekopirali evropsko uredbo. Toda med kmetijskimi politikami Avstrije, Nemčije, Poljske in Slovenije je razlika kot med dnevom in nočjo. Pri nas je samooskrba z zelenjavo 15-odstotna, v omenjenih državah je tudi do 60-odstotna.

Vi govorite o 15-odstotni samooskrbi z zelenjavo, kmetijski minister Dejan Židan o 38-odstotni. Od kod tolikšna razlika?

Vprašajmo se, kdo posreduje uradne podatke o samooskrbi. Statistični urad Republike Slovenije. In na podlagi česa? Zelenjavo vodijo pod šiframa 401 in 402, torej kot zelenjavo v rastlinjakih in na prostem. Naprej piše, da nekdo prideluje paradižnik, jajčevce, papriko, solato, fižol, kumare, a nikogar ne zanima, ali so to kumare za vlaganje ali za solato, kakšen paradižnik imamo. Je za solato, mezgo ali kaj tretjega... Pri zelenjavi nimamo urejenega šifranta posameznih kultur, kot ga imamo pri žitih. Tam ima vsaka kultura svojo šifro. Če bi govorili le o žitih, ne bi nihče vedel, kakšna je prehranska varnost te države. Sicer pa ob tako skromni samooskrbi presežkov zelenjave sploh ne bi smeli imeti. Naj kmetijsko ministrstvo in inšpekcijske službe opravijo svoje delo, pa ne bo treba pridelkov umikati s trga.

Koliko paradižnika je letos zavrgla vaša kmetija?

Približno pet ton. Nismo ga imeli komu prodati, čeprav imamo sklenjeno pogodbo s kmetijskima zadrugama Dobrunje in Krka. Mesec in pol k nam ni bilo nobenega tovornjaka. »Ni naročila,« so se vrstila sporočila iz zadrug, ki niso imele kupcev, ker je prišel iz Avstrije in Nizozemske paradižnik po dumpinških cenah, po 12 centov za kilogram. Očitno sta ti državi v nasprotju z evropskimi pravili subvencionirali njegov izvoz. Bil sem tudi na marsikaterem italijanskem polju in povsod so delali bodisi Kitajci bodisi afriški prebežniki, ki jih plačujejo po pet evrov na dan, jaz pa svojega delavca plačam po štiri evre na uro. Kako naj bom konkurenčen?

Pa delavce dobite?

Dobim jih, vendar povečini iz držav nekdanje Jugoslavije. Za Slovence delo na zemlji ni častno. Imamo pa srečo, da imamo v Ljubljani zadrugo, prek katere oskrbujemo tiste, ki imajo kioske s sadjem in zelenjavo od Murske Sobote do Kopra. Ti pridejo vsako jutro okoli pol petih s kombijem na veletržnico v Ljubljano in tam kupijo sto kilogramov mojega paradižnika ali zelja, potem se odpeljejo, denimo, v Kočevje, kjer imajo dve stojnici. Ti prodajalci nas rešujejo, da preživimo.

Mercator pa bomo morali kmetje verjetno odpisati. Hrvaška proizvodnja zelenjave je namreč bistveno drugačna. Poleg tega je lastnik Mercatorja tudi lastnik ogromnih proizvodnih površin, zato je logično, da bo podpiral lastno proizvodnjo. Kdor ni videl Podravine in Posavine, koliko so zmožni pridelati na tistih ogromnih poljih, ne ve ničesar. Slovenija pa zaradi posestne in starostne sestave izjemno nazaduje, čeprav je prav zelenjadarstvo panoga, ki lahko posamezni družini omogoči preživetje ali dodaten zaslužek, saj je delovno intenzivna. Če hočemo v enem dopoldnevu pobrati petsto kilogramov paradižnika ali paprike, morajo biti trije, štirje ljudje kar pridni. Drugo je, če imaš osemmetrski kombajn za žito. Z njim lahko v enem dnevu požanješ pol Prekmurja.

Po koliko so trgovci paradižnik, ki so ga uvozili za 12 centov, prodajali v Sloveniji?

Po 69 centov, strošek pridelave kilograma paradižnika pri nas pa je po izračunih Kmetijskega inštituta Slovenije 63 centov. Kam naj ga spravim po takšni ceni? Julija smo ga trgovcem v Sloveniji prodajali po 35 centov, toda kasneje nam ga niti tako poceni ni več uspelo spraviti v promet. Paradižnika se zato ni splačalo niti pobrati, saj me samo seme stane več, kot iztržim zanj. Letos so ga pojedli prašiči. Lani sem vrgel stran 20 ton kumar in buč. Prepričan sem, da če bi en kmet zlil stran pet tisoč litrov mleka, bi državni zbor do tal zgorel, saj so proizvajalci mleka bistveno močnejši in ima minister Židan zanje več posluha, čeprav bi moral enako zagovarjati vse kmetijske panoge, saj moramo vsi preživeti.

Kje vidite rešitev za pridelovalce zelenjave?

Kmetijsko ministrstvo naj takoj naredi šifrant posameznih kultur, da bodo lahko inšpekcijske službe na podlagi tako imenovanih masnih kontrol ugotovile, koliko slovenske zelenjave so trgovci v resnici odkupili. Podatek o tem, koliko so je prodali, ne pove veliko, saj se dogajajo številne zlorabe. Trgovci imajo slovenske pridelovalce zelenjave le za »kanonfuter«. Od nas kupijo paleto ali dve te in one kulture, na veliko propagirajo lokalno, slovensko, sezonsko, sveže, doma dozorelo, blago pa je od kdo ve kod.

Je torej pri zelenjavi podobno kot pri mesu, kjer trgovci pod slovensko oznako množično prodajajo uvožena živila?

Še veliko slabše je. Trgovci zelenjavo prodajajo v plastičnih zabojčkih. Na njih so sicer deklaracije, na katerih piše, od kod je, toda te deklaracije zlahka kam odpihne.

Od kod je torej glavnina zelenjave, ki je naprodaj v Sloveniji?

Iz Italije, Poljske in Nizozemske. Pred časom so nekatera slovenska podjetja z uvoženo zelenjavo oskrbovala Mercator, Spar in druge trgovce, zdaj ti povečini sami hodijo ponjo v Padovo, Verono, Milano, da še več zaslužijo.

To pomeni, da kupec, ki pride v trgovino in na polici vidi kumare, ki naj bi bile slovenske, ne sme slepo verjeti, da so bile res pridelane pri nas?

Ne, nikakor ne sme!

Lani je bil spremenjen zakon o kmetijstvu, ki naj bi odpravil dvoživke, torej kmete, ki so bili hkrati registrirani kot družba z omejeno odgovornostjo oziroma samostojni podjetniki, da so lahko prodajali tudi uvožene kmetijske pridelke. Je zakon dosegel želeni učinek?

Ne, stvari so se prenesle na potomce. Jaz imam družbo z omejeno odgovornostjo, sin, ki mu dam v najem 20 arov zemlje, pa kmetijo. Torej gre stara praksa naprej. Na ljubljanski tržnici imamo posamezne kmete, ki imajo res svoje blago, ogromno pa je takih, ki ga kupujejo drugje, saj imajo doma zelo majhno proizvodnjo ali je sploh nimajo. To potrjuje tudi znana zgodba s slovenskimi češnjami. Skoraj vsi prodajalci, ki imajo stojnice ob cestah ali pred trgovskimi centri, so letos prodajali češnje Lojzeta Colariča. Lojze ima doma res eno češnjo, zase, a so bile skoraj vse češnje v državi njegove. Inšpekcija pa ni mogla ukrepati, ker ima Lojze Colarič doma na dvorišču češnjo. Ki je zelo bogato rodila. Njegovo ime so zlorabili. Kam to pelje? Kako to rešiti?