Dušan Mramor se je že v prvem letu mandata trajno vpisal v evropsko zgodovino. To mu je uspelo aprila v Latviji, kjer je skupaj s kolegi iz območja evra še enkrat več raztrgal seznam grških reform. Bržčas nikoli ne bomo izvedeli, ali je pri tem tudi sam njihovega avtorja Janisa Varufakisa ozmerjali s »hazarderjem« in »amaterjem, ki jim jemlje čas«. A Mramorjeve misli so bile očitno že takrat usmerjene naprej. Če gre namreč verjeti New York Timesu, je že v Rigi Wolfgangu Schäublu kot prvi prišepnil idejo o začasnem grškem izstopu iz evrskega območja. Nemčija jo je nekaj mesecev pozneje na plano res privlekla kot uradni predlog.
Če je ob januarski volilni zmagi Sirize še obstajal kanček dileme, ali bo Slovenija ostala v taboru držav, zavezanih doktrini varčevanja, ali pa bo vsaj razmislila o koaliciji držav evropskega juga, ki bi imela večji vzvod za pogajanja z osjo Bruselj–Frankfurt–Berlin, za Mramorja nikoli ni bilo dvoma. Na vrhuncu »reševanja« grške krize je bila Slovenija del trdega jedra okrog Nemčije. To gre pripisati več vzrokom: liniji najmanjšega odpora, ki od politikov ne terja (zunaj)političnega poguma, Mramorjevemu prepričanju, da je »šok terapija« v Grčiji začela prinašati rezultate, morda tudi njegovi osebni antipatiji do grškega finančnega ministra... Tudi sicer je Mramor rad »dober Evropejec«. Begunsko krizo, eno največjih humanitarnih in institucionalnih sramot EU, tako gleda le skozi številke: ne skrbijo ga zgolj njeni stroški, ampak predvsem, kako bodo ti vplivali na javnofinančne cilje.
Na domači fronti lahko prvo Mramorjevo leto ovrednotimo skozi tri vidike. Prvi je »računovodski«. Mramor se je usedel na ležišče, ki ga je s stališča konsolidacije javnih financ relativno udobno postlal že njegov predhodnik Uroš Čufer. Ob tem, ko je Slovenija že lani zabeležila eno najvišjih gospodarskih rasti v EU, se je primanjkljaj zmanjšal za 0,9-odstotne točke. To je skupaj s sanacijo bank bistveno pocenilo zadolževanje. Mramor je pričakovano ostal na varčevalni liniji. Še več, prepričan je, da v Sloveniji ne zategujemo pasu, ker imamo več kot milijardo primanjkljaja na leto. Kljub temu je hitro zaprl potencialno fronto razprtij z DeSUS, saj je v proračunu našel denar za usklajevanje pokojnin in regresa. Hkrati se je odločil zabetonirati krizni dvig DDV in uvesti davčne blagajne. Četudi si je s tem nakopal jezo gospodarstva, je za zdaj dokaj ostro nastopil v pogajanjih s sindikati javnega sektorja, saj je pripravljen popustiti le pri odmrznitvi napredovanj.
Precej bolj problematičen je drugi, kadrovski vidik. Položaj finančnega ministra v slovenski vladi zagotavlja številne vzvode moči. Odgovoren je za pripravo strategije upravljanja državnih naložb, izbira nadzornike Slovenskega državnega holdinga (SDH) in odloča, kdo bo sedel v vrhu Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Čeprav velja za velikega zagovornika privatizacije, se je pri strategiji izkazal kot pragmatik. Dokument v vseh pomembnejših družbah ohranja državno lastništvo. Za Mramorjevo osebno izbiro velja tudi prvi nadzornik SDH Damjan Belič.
Edini točki, kjer Mramor ni uspel ali želel uveljaviti svoje moči, sta slaba banka in NLB. Kljub obremenjujočemu poročilu računskega sodišča sta dva ključna moža DUTB (Nyberg in Mansson) ostala na položaju. To si je mogoče razlagati na več načinov: ali »le« s tesno kadrovsko in ideološko prepletenostjo ministrstva z nekaterimi evropskimi ustanovami (EBRD) ali pa tudi z dejstvom, da so v DUTB zelo dobro sondirali politični teren v Sloveniji. Naključno ali ne, je namreč okrog slabe banke v takšnih ali drugačnih vlogah vedno več Mramorjevih prijateljev in znancev iz začetnih let slovenske tranzicije: Marko Simoneti, Nina Plavšak, Uroš Korže... Prvega moža NLB Janka Medje se Mramor nikoli ni zares lotil. Zakaj ne, ostaja ena od skrivnosti moža, ki rad javno pove, da je mit o slovenskih podjetjih, prezadolženih za nadaljnje kreditiranje, le – mit.
V političnem smislu so Mramorjeve delnice v zadnjih mesecih precej nihale. Čeprav velja za tehnokrata, še zdaleč ni politični zelenec. Zdi se, da se za podobo asketskega in redko nasmejanega profesorja skriva oseba s talentom za politično preračunljivost. Oglasi se redko, tudi v intervjujih je z besedami precej skop. V domačih političnih bojih se drži ob strani. Vodenje bitke z javnim sektorjem je tako skoraj povsem prepustil Borisu Koprivnikarju. Pri drugem tiru Divača–Koper je Mramor levom v areno vrgel Petra Gašperšiča, čeprav projekt v največji meri blokira sam. V bolj tvegane kadrovske in privatizacijske operacije najraje pošilja državnega sekretarja Metoda Dragonjo.
Dejstvo je, da v vladajoči SMC ni pretirano priljubljen in da se je tudi predsednik vlade v zadnjih mesecih že precej osamosvojil od njegovega vpliva. Tudi zato bo zanimivo videti, kako bo strl nekatere orehe, ki ga čakajo v naslednjih mesecih: socialno kapico, demografski sklad, visok delež slabih posojil v bančnem sistemu...
