Za nekdanjo tovarno sladkorja, s katero se je začela Ljubljana spreminjati iz vojaškega v industrijsko mesto, pozneje pa je postala prostor literarnega ustvarjanja slovenske moderne, je Mestna občina Ljubljana drago plačala. Delno decembra 2008, delno pa januarja 2009 je namreč morala po sodni poravnavi dedičem lastnikov oziroma skrbnikov Cukrarne Hubertu in Jorgu Koslerju, Tomasu in Katarin Mohovic ter Barbari Zucato izplačati skoraj šest milijonov evrov. Tako je postala njena edina lastnica, vendar s to svojo spomeniško zaščiteno lastnino ni ravnala kot dober gospodar. O tem priča tudi današnje stanje nekdaj mogočne stavbe, okoli katere se je že leta nevarno zadrževati.
Kako so lahko pristojni dopustili, da je zgodovinsko pomembno tovarniško poslopje toliko let le še bolj propadalo, in ali ne bo ureditev zdaj stala veliko več, kot če bi se prenove lotili prej?
»Za odgovor na to vprašanje se obrnite na nekdanje vodstvo mestne občine pred letom 2006,« nam je odgovorilo sedanje vodstvo občine. To je Cukrarno prvič umestilo v svoje načrte v projektu Ena hiša, ki so predvideli, da bi Cukrarno prenovili in povezali z novo upravno palačo za njo. Po prvotnih načrtih naj bi se tega projekta lotili že leta 2013. Toda pred dvema letoma se je z rebalansom v proračunu pojavila šele postavka za uresničitev prvega dela projekta, ureditev Galerije Cukrarna v vrednosti 18 milijonov evrov, nato pa so del denarja celo prerazporedili in ga namenili za obnovo ljubljanskega gradu. Zdaj kaže, da se bodo dela na območju Cukrarne začela šele leta 2017.
Dolgotrajno pridobivanje dokumentacije
V zadnjih petih letih je ljubljanska mestna občina za projekt obnove Cukrarne namenila okoli 645.000 evrov, od tega večino za idejno zasnovo projekta in pridobivanje gradbenega dovoljenja, ki je postalo pravnomočno marca letos. »Trenutno je v postopku javno naročilo s pogajanji brez predhodne objave za izdelavo projekta za izvedbo (PZI),« pojasnjujejo na pristojnem občinskem oddelku in to je tudi najbrž vse, kar se bo zgodilo letos. V proračunu za leto 2015 so zapisali, da so letošnja sredstva namenjena izdelavi izvedbenega projekta za najnujnejše ukrepe za zavarovanje stabilnosti in varnosti objekta, a »izvedba teh ukrepov je predvidena v naslednjih letih«.
Že zdaj pa pri tem večmilijonskem vprašanju računajo na pomoč iz evropske blagajne in čakajo na pravi trenutek oziroma razpis. »Vseskozi spremljamo razpise za dodelitev evropskih sredstev, vendar do zdaj še ni bil objavljen razpis s pogoji, v katere bi lahko umestili prenovo Cukrarne, zato ni mogoče določiti, kdaj se bo ta začela,« pravijo na občini. Obenem se zavedajo, da je zaradi slabega stanja obstoječega objekta treba izvesti najnujnejše ukrepe neodvisno od uspeha na razpisih.
Zunanje stene bodo okrepili
Desetletja je bila Cukrarna uradno ali neuradno zatočišče za brezdomce, konec osemdesetih se je pojavila ideja, da bi v njej uredili prvo nakupovalno središče v nekdanji Jugoslaviji, zdaj pa je obveljalo, da bo ob Fabianijevem mostu galerija. Zakaj? »Naš cilj je izboljšati razstavno ponudbo v občini in povečati število zahtevnejših razstavnih projektov, ki bodo pritegnili čim širši krog občinstva,« odgovarjajo na oddelku za kulturo, kjer so se za vzpostavitev galerije v nekdanji rafineriji sladkorja zavzeli že v prejšnji strategiji, umeščajo pa jo tudi v novo strategijo za obdobje 2016–2020.
Po njihovi razlagi Cukrarna nasprotno od Centra Rog omogoča idealne pogoje za vzpostavitev galerijskega prostora za likovno in vizualno umetnost s potrebnimi višinami in fleksibilnostjo prostorov. »S tem bo tudi omogočeno, da se namembnost Jakopičeve galerije vzpostavi v kontekstu, zaradi katerega je bila zgrajena, in sicer za predstavitev izjemno bogate arheološke dediščine Ljubljane, s poudarkom na ostankih rimskega foruma,« so dodali.
Nova Cukrarna bo po zamisli arhitekturnega biroja Scapelab temeljila na odprtem parterju v velikosti 80 krat 22 metrov, ki bo največji razstaviščni prostor v stavbi. Kot so si zamislili arhitekti pod vodstvom Marka Studna, bodo do tega prišli z izpraznitvijo oziroma rušitvijo vseh notranjih sten. Obodne zidove, ki so eni redkih ohranjenih iz 19. stoletja, pa bodo zaradi zagotavljanja ustrezne stabilnosti okrepili z injektiranjem in notranjim obbetoniranjem. »V prvem koraku se bo izvedla geomehanska utrditev – ojačitev temeljev pod nosilnimi stenami z zunanje strani, nato pa varovalna oporna konstrukcija z zunanje strani sten, ki bo omogočila injektiranje sten.« To so tudi zahtevali na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki jim je že davno dal svoje soglasje.