Zdaj poslušamo, da je begunska kriza presenetila Evropo, da jo je našla nepripravljeno. Komentator Al Džazire je to vižo optimistično razširil in zapisal, da je »begunska kriza prisilila zahodnoevropsko javnost k razmišljanju«. Potem pa je ubral malo bolj realistični ton in dodal: »Ali bo [javnost] uspela prisiliti svoje vlade k delovanju in iskanju rešitve, je drugo vprašanje.« Figo je to drugo vprašanje. Ta tako imenovana zahodnoevropska javnost razmišlja približno toliko in v glavnem tako kot njihove vlade, ki jih presenečajo najpredvidljivejše posledice njihovih idiotskih in pogosto kriminalnih dejanj. Ko je ta javnost leta 2003 zadnjič pokazala nekaj intelektualne spodobnosti in politične življenjske moči in protestirala proti načrtovani vojni proti Iraku, so jo njihove vlade gladko ignorirale. In ko so te vlade videle, da se je to obneslo, seveda niso imele nobene želje več, da bi se vrnile k preživetim demokratičnim modelom, v katerih se je oblast morala ozirati na javnost. Če so javnost lahko uspešno ignorirale, ko so bili na ulicah sto tisoči, milijoni, jo bodo s toliko večjo aroganco, ko bo številčna teža javnosti znatno manjša.

Odtlej »zahodnoevropske javnosti« ni več. Od časa do časa imamo lokalna protestna gibanja, ki se ne prekrivajo z domačo javnostjo, veliki deli tako imenovane zahodnoevropske javnosti pa gledajo nanje nejeverno, če ne naravnost sovražno. In ker že nekaj časa ni množičnega odpora zahodnoevropske javnosti ne proti katastrofalni politiki nacionalnih vlad in ne proti še bolj gnusni in zavoženi politiki evropske nadvlade, ker potencialni členi zahodnoevropske javnosti svojih teles ne zastavljajo več politično, marveč vanje vse bolj obsesivno investirajo na trgu, imamo zdaj opraviti z mrtvimi in živimi telesi tujcev, beguncev.

Nas begunci begajo? V glavnem ne. Tako imenovana javnost je na okopih že pripravljenih, povsem pričakovanih odgovorov. Levičarji so zgroženi nad ksenofobijo, bolj jih zaposlujejo reakcije na problem od problema samega. Smrdi po naftalinu prijateljstva ali ljubezni do človeštva, ki je bila v modi v prednapoleonskih časih. Kozmopolitizem kot vedno razodeva in prikriva aroganco privilegiranih, poleg tega pa postaja nekaj takega kot opij intelektualcev, ki jim je pri srcu politično pozerstvo, tuje pa jim je politično razmišljanje. Celo multikulturalizem je še vedno živ. V bistvu je vse to levi rob humanitarizma. Humanitarizem je prevladujoči odgovor na »begunsko krizo«. To kaže, kako smo se poneumili in moralno otopeli. Ne gre za to, da smo sočutni do človeka v stiski, temveč za to, da je sočutje surogat za jezo, tudi za bes, s katerima bi morali reagirati na dane razmere. Da se zatekamo v humanitarno sočutje, kaže, da nam je neumnost zlezla tudi v srce.

Humanitarizem je danes privilegirana metoda za depolitizacijo političnih problemov. To je seveda politika tistih, ki ohranjajo gospostvo z občo depolitizacijo. Mi smo te begunce depolitizirali dvakrat. Najprej s tem, da smo uničili njihove države. Če nimaš države, nisi državljan, in če nisi državljan, nimaš politične eksistence in si v svetu, kakršen je, nič. Postaneš humanitarni problem. Potem smo jih depolitizirali še kot begunce. Zdaj so humanitarni problem na kvadrat.

Ničesar novega ne povem, če rečem, da so vzrok problema, ki mu rečemo begunska kriza, naše vojne od Afganistana do Libije, ki trajajo že skoraj petnajst let. Ta problem je naše delo in ne moremo se delati presenečene nad posledicami lastnega početja, kot da s tem nimamo nič. Kako lepo bi se bilo zateči v kulturo neodgovornosti, ki jo prakticirajo naši voditelji! Ampak problem, ki smo ga zakuhali, ima noge in je dobesedno prišel k nam domov. Begunci so od drugod, problem pa je doma tu, pri nas. In begunci kot problem so doma pri nas, k nam po sili razmer prihajajo domov. To je svet, ki smo si ga ustvarili, četudi le pasivno, ker smo dovolili našim političnim voditeljem, da ga ustvarijo.

Politična odgovornost terja, da vse države, ki so sodelovale pri uničevanju držav, iz katerih prihajajo begunci, sprejmejo določeno število teh ljudi. Nobenih pogajanj o kvotah ni treba, lamentacije o kulturi (razen o naši lastni politični kulturi) so v danih razmerah nerelevantne in strašenje s terorizmom je treba sankcionirati: terorizem smo širili mi, ko smo šli v tiste kraje nepovabljeni z orožjem v rokah. Vsaka država, ki je sodelovala v vojnah, naj za vsakega vojaka, ki ga je poslala tja, zdaj sprejme sto beguncev. To bi verjetno zadoščalo za obstoječo begunsko populacijo. Po rešitvi neposrednega problema se lahko lotimo bolj resnih, politično. Takrat se lahko zgodi, da bodo begunci naši politiki.