Šefi na kupu! Slovenija premore glede na geografske in druge danosti izjemno veliko odličnih kuharjev in seveda kuharic. Ko se jih zbere devet, da predstavijo svoje recepte, človek dojame, čemu brbončice v ustih in zakaj požreš sliko, če hrano samo vidiš na papirju.
Nova knjiga Kuhamo z najboljšimi predstavlja njihove recepte, a vsi so nam zatrdili, da je v Sloveniji vsaj še toliko prav tako dobrih mojstrov kuhalnice, kot se jih je zbralo ob 20-letnici revije Dober tek, ki je za svoj praznik ponudila knjigo, ki vzbuja tek. Dober tek? Hja, če v njej najdete pico, ki jo jeste z žlico, in omako iz smreke je odgovor lahko slutiti. Jamstvo devetih moških slovenskih kuhalnic potrjuje odlična kakovost izdelka. Ne njihove hrane, knjige: mojster fotografije Janez Pukšič je jedi ujel v objektiv vsaj tako okusne kot na krožniku, oblikovanje Ivana Iliča pa je zaokrožilo trud vseh, ki so se ob knjigi in z njo trudili nekaj let.
»Slovenija je bila nekoč kuharsko tradicionalna, nato pa so pred kakim desetletjem mladi kuharji pokazali, kam sodimo. Zdaj se to nadaljuje, naša revija pa od začetka spremlja ta razvoj in lahko smo ponosni, da tudi naša knjiga odraža dejansko stanje, kjer odličnih kuharjev res ne manjka. A pri knjigi nas je vodilo še nekaj: uporabnost. Knjiga je namreč narejena tako, da boste doma lahko z njo tudi vi ustvarjali,« je prepričan Darko Petelin. Njegova hči Urška je bila gonilna sila pri nastanku izdelka, ki je po vsebini in podobi vsekakor presežek oziroma se lahko sooči z bogato kuharsko konkurenco pri nas izdanih in prevedenih knjig.
Čeprav jim tokrat ni uspelo v elitno moško družbo pritegniti mojstric, kot sta Ana Roš in Vesna Čarman, nas morda ženska inačica še čaka. V moški pa nastopajo tisti, ki nas razvajajo po Sloveniji in še kje. Tako je Janez Bratož dejal, da razmišlja o nekaj deset jedeh, nato jih izbere pol, na koncu na krožniku nastaneta ena, dve. Igor Jagodic je poudaril pomen pravih sestavin, Borut Jovan pa pri sega na izročilo tudi pri kuhanju: »Kar je pojedel pujs, je lahko potem tudi na krožniku!« je ena njegovih misli. Tomaž Kavčič je dejal, da kuharji niso umetniki, ampak obrtniki, ki pa ljudem na krožniku dajejo tudi čustva ali jih izvabijo iz njih. Andrej Kuhar je starosta odličnih slovenskih kuharjev in prepričan, da imamo glede na število prebivalcev več dobrih kuharjev kot Nemčija. Marko Pavčnik izvablja slino s sulcem kot odlično ribo in omako iz smreke pri divjačini, Gorazd Potočnik pa je prepričan, da je sladica kot zadnja jed posebno zahtevna in pomembna. Uroš Štefelin je zato v njej obudil kmečko tepko, Bine Volčič pa dodal nekaj, kar je lastno prav vsem od naštetih: »Sem to, kar sem!«
Knjiga bo stala malo manj kot 25 evrov in v njej kljub svojevrstnim receptom ne boste našli nobene posebne znanosti, ampak odlično predstavljena navodila, kako vse skupaj pripraviti tako kot kuharska elita. Ob predstavitvi se je trlo ljudi – sedme sile, okuševalcev in radovednežev. Povsem drugače kot takrat, ko predstavljajo pesniške zbirke, ki seveda s kuharicami po številu prodanih izvodov ne tekmujejo. In prav izbruh kuharic, receptov, kuharjev in dobrojedcev je rodovitno okolje za to, da danes kuharica (žal ali ne) zamenjuje Poezije. Res pa je tudi: če zna nekdo pripraviti pico, ki jo boste pojedli z žlico, je slutnja umetnosti vendarle tu nekje. V novi knjigi zagotovo.